Primorske novice, Rekreacija – Abram: PLANINE / Slovensko planinsko društvo v Trstu je bilo ustanovljeno pred 105 leti.
Njegova zgodovina je izredno burna, društvo je bilo vedno v prvih vrstah boja za narodnostne pravice.
Na valu vedno bolj prebujajoče se narodne zavesti v tedaj že zelo živahnem političnem, kulturnem in gospodarskem življenju kozmopolitskega Trsta v drugi polovici 19. stoletja se je slovenski element naglo otresel zapostavljenosti in obrobnosti, V ožjem krogu prijateljev in znancev, predstavnikov takratne intiligence, prežete s panslovansko miselnostjo, se je porodila zamisel, da bi po zgledu ljubljanskega tudi v Trstu ustanovili planinsko društvo.
Na prelomu 19. in 20. stoletja so pobudniki za ustanovitev planinskega drušlva v Trstu že začeli prirejati množične izlete tudi v daljno tržaško okolico, zlasti v Brkine, na Nanos in celo v Julijske gore, do uradne ustanovitve tržaške podružnice planinskega društva pa je prišlo 7. maja 1904.
Začela se je pospešena dejavnost. Vrstili so se planinski izleti na bližnje in daljne gore ter srečanja z drugimi podružnicami, avgusta 1904 pa so se člani tržaške podružnice udeležili celo otvoritve Aljaževega doma v Vratih. Najbolj delovni so bili markacisti.
Istočasno so se posvetili jamarstvu in leta 1906 sklenili pogodbo za upravljanje jame Dimnice pri Slivju, nekaj let kasneje pa Divaške jame. Bogata in razvejana je bila tudi kulturna dejavnost. Leta 1912 so izdali zemljevid tržaškega okrožja s slovenskimi krajevnim imeni, ki ga je izdelal društveni član Alojz Knafelc.
Vojna je močno okrnila dejavnost podružnice ter povzročila ogromno škodo in razdejanje na terenu, na gorskih poteh in planinskih postojankah. V novi državni stvarnosti je nastal problem povezanosti z matičnim planinskim društvom v Ljubljani. Na pogovorih s planinskimi podružnicami iz Posočja, z Goriškega in Cerkljanskega je prodirala - potem neuresničena - ideja o samostojnem planinskem društvu s sedežem v Gorici. Kasneje se je z idejo okoristila tržaška podružnica, ki se je osamosvojila.
V Trstu pa je že divjalo nasilje fašističnih škvader, ki je doseglo svoj višek 13. julija 1920 s požigom Narodnega doma. Bil je to najhujši udarec za tržaško planinsko društvo, ki je v plamenih izgubilo vs: sedež in ves arhiv. Bila so huda leta, ko so goreli ali bili uničeni narodni domovi, knjižnice in kulturna ter gospodarska društva. Za planinsko društvo so se pričeli temni časi. Leta 1923 je fašistična oblast razpustila društvo, češ da izvaja protidržavno dejavnost.
Slovenski planinci pa so vztrajali in leto dni kasneje spet vabili na občni zbor samostojnega planinskega društva. V tistih razmerah je bilo delovanje silno oteženo in leta 1927 je sledil dokončni razpust društva.
Tžaški planinci so se znašli v ilegali. Še istega leta so se udeležili tajnega sestanka na Nanosu. Nastal je TIGR. Razplamtel se je upor proti fašizmu. Obsojenci na smrt na prvem tržaškem procesu leta 1930 Bidovec, Marušič in Miloš, na drugem procesu leta 1941 pa Tomažič so bili aktivni člani tržaškega planinskega društva.
Po vojni, ki je povzročila toliko gorja, Žrtev in razdejanja, je v zdesetkanih vrstah tržaških planincev, v evforiji izbojevane svobode, prevladala volja po obnovi. Maja 1946 je bil obnovitveni občni zbor Slovenskega planinskega društva v Trstu. Njegov predsednik, tigrovec Zorko Jelinčič, si je prizadeval, da bi utrdil planinsko prisotnost na celotnem tržaškem ozemlju. Nastajale so nove podružnice v soseščini Trsta in celo Zveza primorskih planinskih društev, ki pa je prenehala obstajati leta 1947, po podpisu mirovne pogodbe med Jugoslavijo in Italijo.
Nova razmejitev tržaškega ozemlja je del slovenske narodnostne skupnosti odrezala od matične domovine in nova meja je posledično ločila tudi med seboj povezane ustanove in društva. Razne podružnice planinskega društva v Trstu so potem postale samostojna društva, kot Obalno planinsko društvo v Kopru, ki slavi svojo 60-letnico.
Slovensko planinsko društvo v Trstu je v kasnejših letih vsestransko razvilo svojo dejavnost, poudarjalo planinske vrednote in krepilo svojo prisotnost v zamejskem prostoru. Planinstvo je bilo v ospredju z izleti in pohodi v gore in celo v tujino, mnogo truda so tržaški planinci vložili v delo z mladino, načrtovali so planinske poti, posebno skrb pa so ob alpinizmu posvetili jamarstvu in zimskim športom. Prav te dni je društvo priredilo že 40. jubilejne Zimske športne igre. Vseskozi tudi gojijo prijateljske stike z bližnjimi društvi in z društvi po Sloveniji.
Zgodovina 105-letnega obstoja Slovenskega planinskega društva v Trstu je bogata, pestra in raznolika. Vzponi in padci, izjemni dosežki, nasilne razpustitve, ilegalno delovanje, ponoven dvig in razvoj razvejane planinske dejavnosti, vztrajen boj za priznanje neodtegljivih pravic slovenskega človeka so nedvomno prepričljiv dokaz narodnostne pomembnosti te planinske ustanove in njene razpoznavnosti na Tržaškem.
LOJZE ABRAM