Pogledi - Andraž Teršek: Kaj je in kaj ni sovražni govor?
V jedru ustavnopravne zaščite svobode izražanja je temeljno načelo, da mora biti vsebina izražanja nedotakljiva: razen v izjemnih, posebej utemeljenih primerih, ko je omejitev te svobode nujna ali prisiljujoča. Na vprašanje, zakaj pravna politika kaznovanja ne sme biti ne prva ne glavna izbira pri iskanju domnevno učinkovitih sredstev za nadzor nad svobodnim izražanjem (pač pa naj bosta to predvsem ali ostro in glasno nasprotovanje ali pa molčeči spregled), ustavnopravno pravoslovje ponuja obsežno literaturo in sodno prakso.
Prepogosto se zdi, da javnih razpravljavcev na to temo, tudi tistih iz akademskih krogov, to ne zanima dovolj. Javnosti, laični in strokovni, predstavljajo svoja razmišljanja glede posameznih primerov javnega izražanja določenih besed in stavkov. Predvsem takih, ki objektivno pomenijo izražanje takšnega ali drugačnega prezira, takšnih ali drugačnih, prikritih ali odkritih sovražnih čustev, določene, a prepoznavne nestrpnosti. Ali pa gre za izražanje načelnega zavzemanja za fizično kaznovanje ali za uporabo nasilja, v smislu javnega govorjenja o fizičnem kaznovanju kot abstraktni ideji in podobno. Lahko pa gre enostavno za žaljenje, klevetanje ali za brezciljno provociranje. Javni razpravljavci, na katere mislim, z veliko lahkotnostjo takšne in podobne primere izražanja označujejo z izrazi, ki so sicer utemeljeni s pravnimi definicijami in zadevajo ustavnopravne koncepte. Kot na primer »sovražni govor«, »napadalni govor« ali »pozivanje k nasilju« in »spodbujanje sovraštva«. Pri tem pa, skoraj brez izjeme, ne izhajajo iz doktrinarnih in konceptualnih zaključkov, ki jih ponuja ustavnopravno pravoslovje. Z njimi ne polemizirajo, jih ne analizirajo in pri javnem govorjenju tudi ne uporabljajo orodij, ki bi spominjala na kritično analitični pristop k utemeljenim dognanjem ustavnopravnega pravoslovja.
Četudi so ti razpravljavci pri svojem zavzemanju za dvig ravni omike in kulture pri javnem komuniciranju dobronamerni, pa strokovna površnost in sveta preproščina, kakršni se odražata v njihovih javno izraženih pogledih na svobodo izražanja in včasih sežeta tudi čez rob populizma, jemljeta njihovim premislekom in sklepom nujni strokovni značaj in polemično konstruktivnost. Slabita tudi legitimnost podpisovanja z akademskimi nazivi, kadar so ti uporabljeni kot sugestija za samodejno priznavanje njihove razpravljalne avtoritete.
Svoboda besede
Boj za svobodo izražanja mora temeljiti na zaščiti svobode posameznika in na iskanju najbolj učinkovitih nekaznovalnih alternativ znotraj polja svobode posameznika. Ljudi se ne sme kaznovati zaradi golega pritrjevanja določenim idejam ali zaradi javne rabe določenih besed kot golih besed. Prav tako se ne sme kaznovalno preganjati ljudi zaradi izražanja določenih besed s tem, da se izrečenim besedam daje večji pomen, kot ga zaslužijo! Še manj se sme ljudi preganjati in kaznovati zaradi izražanja besed, ki dobijo široko javno pozornost šele po tem, ko jih prenesemo s forumov z zanemarljivim številom sledilcev v množične medije. Prekomerno omejevanje svobode izražanja, ki ni nujno, je za demokratično družbo mnogo večja nevarnost in škoda, kot pa posamezni primeri nedostojnega ali zavrženega javnega izražanja, ki drugih škodljivih posledic razen zgražanja, nestrinjanja, negodovanja, vznemirjanja, užaljenosti ali šokiranja posameznikov ali določenega dela javnosti v družbenih praksah ne povzročajo. Pravno je treba varovati tudi takšne besede, izraze, mnenja in ideje, ki lahko šokirajo, vznemirjajo, pretresajo ali celo žalijo državo, javnost oziroma del javnosti.
S čisto preproščino se o teh vprašanjih vendarle ni mogoče pogovarjati, če naj pogovor ostane strokoven in konstruktiven. Določena vsebina izražanja, v kateri se enostavno pojavi beseda »sovražiti« ali »sovražim«, ali pa beseda »nasilje«, »sila«, »napad«, ali druge besede, ki neposredno ali posredno označujejo nasilje ali nasilništvo, še ne pomeni ne sovražnega govora ne napadalnega govora ne spodbujanja k nasilju in ne razpihovanja sovraštva ali ščuvanja k nasilju kot kaznivih dejanj. Tudi zagovarjanje gole »ideje« nasilja ali nasilništva ne pomeni pravno nedovoljene vsebine javnega izražanja. Prav tako vsaka sovražna, nestrpna ali nastrojena osebna drža nekega anonimneža na spletu, pa tudi določenega posameznika brez pomembnega javnega vpliva ali moči, ne pomeni sovražnega ali napadalnega govora. Ustavnopravnih pravil, ki zadevajo svobodo izražanja, ni mogoče tako poenostaviti, da bi omejevala svobodo izražanja zgolj zaradi glasne uporabe določenih besed kot golih besed. Izpolnjeni morajo biti dodatni pogoji, ki vključujejo skrbno presojo statusa posameznika, ki se izraža, njegovega motiva ali namena, dovzetnosti ciljne publike za njegove besede, konkretne družbene okoliščine, presojo neposrednosti povezave med govornikom in naslovniki, obstoja grožnje, da bi prišlo do določene oblike nasilja ali protipravnosti, oceno o nastanku pomembne škode prav zaradi izražanja samega ipd. Vprašati se je tudi treba, ali želi govorec prisiliti napadeno osebo k nasilju kot edinemu možnemu odzivu, ker ob prizadejani bolečini ne molk ne odziv nista mogoča. Ukvarjati se moramo z vprašanji, ali se želi z govorom, ki naj bi bil sovražni govor, povzročiti, da napadene osebe podvomijo o svoji identiteti in se imajo zato za manjvredne, govorec pa je usmerjen k potrjevanju lastne identitete kot večvredne. Ne samo individualno, kot posameznik, ampak skupinsko, kot del večvredne, prevladujoče družbene skupine. Zanimati nas mora tudi vprašanje, ali je namen napadalca izkoristiti siceršnjo (strukturno) ranljivost napadenega kot žrtve. Kajti namen govorca pri sovražnem govoru, ki hoče prizadejati največjo bolečino, v temelju ni žaljenje, pač pa podrejanje in poniževanje kot »manjvrednega« v simbolnem družbenem redu, torej napadanje »travmatskega jedra osebe kot žrtve«. Pravo je in mora biti tudi intelektualni izziv.
Uporabo besed, ki pomenijo neutemeljene obtožbe, resne predsodke ali grobo žaljenje, četudi na temelju določenih osebnih okoliščin, ne gre kar tako in pavšalno, zaradi besed samih, označevati kot sovražni govor. Javno uporabo takšnih besed se sicer lahko omejuje, tudi prepoveduje in zanjo kaznuje. A ne kot sovražni govor, pač pa kot tisto, kar te besede so: neutemeljene obtožbe, resni predsodki ali grobo žaljenje.
Zloraba znanosti
Pomembnejši ekscesi javnega delovanja, v primerjavi s posameznimi forumskimi primeri neotesanosti, nedostojnosti in pobalinstva pri izražanju, se zdijo primeri, ko se pod pretvezo stroke, ali celo znanosti, predstavniki družboslovnih ved lotevajo teh vprašanj na metodološko popreproščen in nestrokoven, izkrivljen način. V tem smislu mora biti vsaj ustavnik zelo neprijetno presenečen nad pojasnili in sklepi, s katerimi sta prof. dr. Karmen Erjavec in prof. dr. Melita Poler Kovačič, profesorici na Fakulteti za družbene vede, predstavili javnosti delo (raziskavo!) o sovražnem govoru v spletnih komentarjih. Rokohitrsko sta kot znanstveno metodo dela predstavili opis intervjujev z nekaterimi avtorji »sovražnih« spletnih komentarjev o tem, kaj pišejo in zakaj pišejo na spletnih forumih (očitno nezavedajoč se, da je že ta vidik prvi dokaz neobstoja sovražnega govora v danem primeru).
Šli pa sta celo tako daleč, da sta se enostavno ogradili od pravne stroke in si pač izmislili neko svojo »dodano vrednost« znanosti. Ustavnopravnim in kazenskopravnim kriterijem za določanje meja svobode izražanja sta se izognili z domislico o novi, »družboslovni definiciji« sovražnega govora. Ustavnopravnim in kazenskopravnim, torej pravoslovnim kriterijem glede pravno dopustnih posegov v svobodo izražanja sta se (ne da bi to sploh skrivali) želeli enostavno izogniti. V njunih razmišljanjih so ti kriteriji očitno iritirajoča odvečnost, nepotreben balast, celo politična ovira za širjenje definicije o pravno nedopustnih besedah in, tudi pomembno, za uresničevanje njunih akademskih ambicij. S tako osupljivo nestrokovnostjo začrtani in prestreljeni raziskavi je namreč nagrado za izjemen znanstveni dosežek leta podelila celo Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). Kako je to mogoče? Takšna zloraba stroke, celo s sklicevanjem na znanost? Posmeh pravu? Takšen kvaziznanstveni eksces spominja na priložnostne pogovore ljudi, ki kaj preberejo o družbenih vprašanjih in si potem o tem kaj mislijo.
Na glavi, kar bi moralo biti na dlani
Prikaz pomanjkljivega zavedanja o dognanjih ustavnopravnega pravoslovja glede svobode izražanja, pa tudi nerazumevanja teh dognanj, je bilo mogoče opaziti celo pri javnih nastopih predstavnikov Urada varuha človekovih pravic in informacijske pooblaščenke. Naj omenim samo en, učbeniški primer. Svetlana Makarovič je v nekem intervjuju dejala, da »sovraži cerkev« in da je »dolžnost vsakega državljana, da sovraži cerkev«. Četudi je svoje izjave celo jasno in stvarno utemeljila, izgovarjanje teh besed že samo po sebi nima prav ničesar opraviti s sovražnim govorom. Varuhinja in informacijska pooblaščenka pa sta bili med tistimi odzivniki, ki so tem izrečenim besedam popačili kontekst in jih lahkotno obravnavali le golo formalno, črkobralsko, kot gole besede z oznako »sovražni govor«. Pravno nevzdržno in glede na njuni funkciji vznemirjajoče ignorantsko sklepanje.
Po drugi strani pa je javni prostor prepoln primerov hudega žaljenja, osebnega napadanja, neutemeljenega obtoževanja, celo zmerjanja in psovanja. Takšno izražanje ni dovoljeno. Običajno gre za kazniva dejanja razžalitve, žaljive obdolžitve, škodovanja dobremu imenu, časti in ugledu ipd. Preganjajo se na zahtevo oškodovanca. Največ tega je mogoče razbrati na forumih. Možnosti za anonimno uporabo spletnih omrežij za takšno izražanje bi lahko znatno omejili. Namesto tega se, nasprotno, brez učinkovitih omejitev takšno izražanje dovoljuje, potem pa se v imenu nadzora nad sovražnim govorom išče posamezne primere, ki naj bi pomenili takšen govor, četudi ne gre zanj; te primere se potem predstavlja javnosti, razvname se javno govorjenje o problemu sovražnega govora in končno terja kazensko sankcioniranje. Tudi kadar gre očitno in zgolj za poskuse privabljanja pozornosti ljudi, ki se trudijo biti smešni ali provokativni.
Ni korektno, če se liberalna stališča do ustavnopravne zaščite svobode izražanja opredeli kot »nezavedanje družbene nevarnosti sovražnega govora« ali celo kot »zavzemanje za sovražni govor«. Prav tako ni korektno, če se ob tem spregledajo hkratni pozivi k zaostritvi kriterijev za nastopanje na spletnih forumih, predvsem z onemogočanjem anonimnosti in s poostrenim nadzorom nad hudim in neutemeljenim žaljenjem. S čim manj medijske pozornosti. In ne nazadnje, ne bi smelo biti sprejemljivo, da slovenske znanstvene ustanove podpirajo in celo nagrajujejo primere domnevno strokovnih, dejansko pa do pravoslovja ignorantskih in metodološko kvaziznanstvenih pristopov k temeljni človekovi pravici do svobodnega izražanja!
Andraž Teršek
Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2014