Planinski vestnik 05-2004, Uvodnik - Marjan Bradeško: bili so časi, ko je bila hoja po naših gorah omejena, četudi ni bilo ne vojne ne drugih nepremostljivih zadržkov
Svoboda seže onkraj grebenov
Svobode se ljudje, žal, najbolj zavedo takrat, ko je nimajo. In bili so časi, ko je bila hoja po naših gorah omejena, četudi ni bilo ne vojne ne drugih nepremostljivih zadržkov. Mejni režim, kot mu rečemo, je bil po drugi svetovni vojni strog in približevanje meji z Evropo, zlasti z Italijo ali Avstrijo, tako rekoč prepovedano. Tudi kasneje, ko se je stvar nekoliko sprostila, ni bilo prijetno, ko te je ustavila patrulja takratne Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Pravzaprav je bilo lahko celo nevarno. Nekoč mi je, ko sem s prijateljem na Javorniškem rovtu že lepo pozdravil stražarja in odšel mimo, za hrbtom zaropotalo in zarjovelo: »Stoj!« Ko sem se obrnil, je vame režala cev ročnega mitraljeza. Očitno prenapetost nekoga, ki je proti svoji volji branil nekaj, česar verjetno sploh ni bilo treba braniti oziroma vsaj ne na tak način. Bili so tudi prijetnejši dogodki. Ko se je Mojca nad Možnico pasla na jagodah, sam pa sem letal nekje po Jerebici, je patrulji samozavestno pokazala kar izkaznico gorske straže, ker drugega pač ni imela pri sebi. Fanta sta to očitno videla prvič, a jima je bil »papir« tako všeč, da sploh nista več spraševala. Potem so prišli časi razpada nekdanje države, ko smo zopet z nelagodjem in upanjem gledali v mejne grebene. Z osamosvojitvijo Slovenije je meja postala res bolj naša. A bila je še vedno meja. Sicer sproščena, na naših gorskih potepanjih smo jo prehajali tudi tam, kjer to ni bilo uradno določeno, ampak se za to ni nihče razburjal. Z letošnjim majem pa ta »imperialistična« meja dokončno izgineva. Postopoma, saj v začetku res ne bomo hodili v Evropo ravno na vsakem metru, pa vendarle. Sčasoma pa bo prehod preko Matajurja ali Kanina na italijansko stran ali preko Stola v Avstrijo enak kot pot preko grebena v domačih gorah. Ob prehodu se bosta morda spremenila le gorska narava in jezik domačinov, pa še ta seveda ne takoj, saj v Benečiji še zna kdo slovensko, pa na avstrijskem Koroškem tudi. Prihaja dan, ko bo meja vidna toliko, kot so danes, denimo, vidne meje med občinami. Bomo s tem bolj svobodni? V pogledu gibanja, te naše prvinske danosti, prav gotovo. Saj nas ne bo utesnjeval papir, pravilo, zakon. Sicer pa je s svobodo tako – tudi ko je imaš na pretek, se je moraš zavedati. Jo ceniti in ne zlorabljati. Tu pa se že srečujemo s splošno človeškimi vprašanji. In prav ljubitelji narave, gorniki, planinci smo ljudje, ki cenimo tisto pristno svobodo, ki jo daje vraščenost v naravo, ki s svojim načinom življenja poskušamo zadihati svobodno. V odnosu do sočloveka in v odnosu do narave. In želimo, da tako čutijo in delajo tudi drugi. Svoboda pa je povezana tudi z lastnim ponosom, s samozavestjo. In prihajajoča svoboda odprtih meja bo postala vrednota šele tedaj, ko bomo svobodni tudi v sebi. Ko bomo znali reči da in ne. Da bomo odločni, ko bo treba, denimo pri varstvu narave, »braniti« svoje ozemlje (žal tudi pred samim seboj). In da bomo modri, ko se bo treba kaj dogovoriti s sosedom na drugi strani grebena ali pa s samo »evropsko občino«.
Marjan Bradeško