Večer, Maribor - Katja Ertl: Popoprano - Na pohorskih strminah se v poletnih mesecih že šestnajsto leto zapored pasejo teličke društva Pašna skupnost Pohorje.
Obiskovalcem Mariborskega Pohorja, ki si v toplejših mesecih s hojo po strmih travnatih pobočjih nabirajo telesnih moči, že šestnajsto leto zapored dela družbo tudi črnorjavobela kravja druščina. Čeprav na Pohorju zaradi precej nižjih nadmorskih višin, kot smo jih vajeni v alpskih pokrajinah, pravo planšarstvo, kjer bi pastirji med pašo prebivali v odmaknjenih pastirskih kočah, ni bilo nikoli razvito, so pohorski kmetje v preteklosti živino prav tako pogosto gnali na pašo. Danes teličke z zvonci za nekatere pohodnike pomenijo sploh prvo bližnje srečanje s temi velikimi domačimi živalmi, najdejo pa se tudi takšni, ki so s tekom pred razigranimi teličkami že izkusili pravo adrenalinsko dogodivščino.
Koristno za živali, kmete in vzdrževalce smučišč
Šestindvajset plemenskih telic, ki se pasejo na 50 hektarjih površin od Trikotne jase in Bellevueja vse do smučarske proge Videc, pripada članom društva Pašna skupnost Pohorje. V njej je od leta 1995 združenih osemnajst rejcev, predvsem s Hočkega in Slivniškega Pohorja. Ideje o tem, da bi smučarske površine v topli polovici leta namenili paši telic, so se domislili na Kmetijsko-gozdarskem zavodu (KGZ) Maribor. S tem so namreč želeli povečati prehransko bazo za krmljenje živali. Ker so v tistem času pohorski kmetje pospešeno vzrejali plemenske telice, je narasla tudi potreba po dodatni krmi. "Ugotovili smo, da je za pašništvo najprimernejša kategorija plemenskih teličk med 300 in 350 kilogrami, starih približno eno leto, ki bodo, ko se vrnejo s paše, tudi godne za pripustitev. Manjše teličke ne pridejo v poštev, saj še nimajo dovolj velikega vampa in bi lahko zaradi prehranjevanja izključno s travo celo shirale," razloži vodja Oddelka za kmetijsko svetovanje na KGZ Maribor Eva Tkalčič. Da prednost paše ni samo v prihrankih domače hrane, ampak ta izjemno dobro vpliva tudi na zdravstveno stanje teličk, so po besedah Tkalčičeve hitro ugotovili tudi kmetje sami. Živina, ki se čez leto pase na prostem, se namreč v hlev vrne v tako dobri telesni pripravljenosti, da ne potrebuje nobene korekcije parkljev in je v primerjavi s hlevskimi živalmi veliko bolj odporna proti raznim boleznim. Na drugi strani pa te živali tudi popasejo in pognojijo travne površine ter s tem vzdrževalcem smučišč prihranijo precej dela s košnjo. Tudi na mestih, kjer se zaradi teže teličk tla udrejo, ob neurjih voda ne izdira površja, ampak se pretaka po stopinjah živali.
Godrnjajo le tisti, ki so stopili v kravje blato
Paša se je po besedah predsednika društva Pašna skupnost Pohorje in gospodarja Mirana Bergauerja prijela ne le med kmeti in vzdrževalci smučarskih površin, temveč tudi med obiskovalci Pohorja. "Ko smo eno leto zaradi slabega vremena pašo začeli malo pozneje, so me na vseh koncih spraševali, kaj se dogaja, da ni teličk," se spominja. Prav z namenom, da bi dobili pravi vtis o tem, kako na pašo telic gledajo pohodniki, so pred nekaj leti izvedli anketo. "Ugotovili smo, da je 90 odstotkov ljudi našo dejavnost zelo dobro sprejelo. Med ostalimi 10 odstotki pa je bilo največ takšnih, ki so godrnjali, ker so stopili v kravje blato. Še bolj burni so bili odzivi tistih, ki jim je na kravjem iztrebku zdrsnilo," z nasmehom na obrazu pripoveduje Bergauer, ki ga je kot izkušenega lovca skrbelo tudi, kako se bodo na pašno živino privadile gozdne živali. "Divjad ima namreč ravno tako kot sloni svoje stoletne poti. In dobro veste, kako agresivni lahko postanejo sloni, če vstopimo na njihov teritorij. A izkazalo se je, da tudi divjadi telice ne motijo, zgodilo se je že, da so se srne celo pasle skupaj s teličkami," izkušnje deli Bergauer. Kot bolj nezaupljive pa se lahko teličke kdaj izkažejo v lastni čredi. "Teličke, ki se kasneje pridružijo čredi, se veliko težje vključijo v družbo, saj jih ostale zlepa ne sprejmejo medse. Zato je najboljše, da vso živino pripeljemo v enem dnevu. Še v tem primeru se oblikujejo manjše skupinice, vodilno vlogo pa prevzame najmočnejša telica."
Za eno glavo živine en dan dnine
Preden pa kmetje v drugi polovici junija pripeljejo telice iz svojih hlevov in jih spustijo na pašo, je potrebnega veliko dela. Najprej morajo zabiti lesene količke in nanje pritrditi žice električnega pastirja. Pri tem ne smejo pozabiti na prehode, da lahko pašne površine brez težav prečkajo tudi pohodniki in kolesarji. Čeprav dobijo člani Pašne skupnosti Pohorje materialne stroške za postavitev paše povrnjene v obliki kmetijskih subvencij, je največ narejenega s prostovoljnim delom. "Kmetje smo se med sabo dogovorili, da je za glavo pašne živali treba opraviti enodnevno dnino. Če ima kmet deset teličk, mora tako opraviti deset dni prostovoljnega dela. Seveda med člani ves čas vlada solidarnost, zato včasih naredijo več eni, spet drugič drugi. Trenutno je naš edini prispevek naše delo, če pa bodo subvencije enkrat ugasnile, bo vse veliko težje. Takrat bo namreč treba globoko seči v svoj žep, kar pa se ne bo izplačalo," pojasni Bergauer. Celotni stroške paše, ki traja od 120 do 130 dni na leto, skupaj s stroški za zavarovanje nanesejo okrog 10 tisoč evrov. V ta znesek pa je treba všteti tudi stroške za pastirsko službo.
Pastirji še niso iz mode
Kljub električnemu pastirju, ki živalim preprečuje, da bi pobegnile iz ograde, si paše brez pravega pastirja tudi v današnjih časih skoraj ni mogoče predstavljati. Podoba pastirjev sicer ne ustreza več tisti iz junaških ljudskih pripovedk ali otroških filmov, njegova vloga pa je ostala precej podobna nekdanji. Pohorski pastir Marjan Lešnik svoj delovni dan okoli 8. ure začne s preštevanjem glav živine. Temu sledi pregled električne ograje. Glede na to, da se pašniki razprostirajo na precej veliki površini, za obhod potrebuje dobri dve uri. Vse to pa ponovi še v večernem času. "Pred leti so na Vidcu pretrgali žico in nam je cela čreda telic ušla proti Rušam. Takrat smo ostali celo brez ene teličke, ki je bila malo bolj socializirana od ostalih in jo je bilo zaradi tega najverjetneje še toliko lažje ujeti," se spominja Lešnik.
Vodja terenskih del Zvonko Potočnik pa izpostavi še eno težavo: "Probleme imamo tudi z motoristi in kolesarji, predvsem neorganiziranimi. Zakon sicer prepoveduje vožnjo v naravnem okolju, a so pri nas kazni tako majhne, da ljudi ne odvračajo od tega početja." Pokaže na uničeno opozorilno tablo. Teličke torej skoraj tretjino leta preživijo na paši v naravnem okolju. Izpostavljene so različnim vremenskim razmeram, tudi poletnim nevihtam in nizkim temperaturam. Marsikomu se zaradi tega smilijo in morda si kdo to celo razlaga kot mučenje teh živali. A ne upravičeno, pravi Eva Tkalčič. Temperaturnega območja teh živali namreč ni mogoče primerjati s človekovim; veliko večje težave kot mraz jim povzročajo vročina in različni insekti, kot so muhe in obadi, sicer pa se govedo na temperaturi med minus 5 in plus 5 stopinjami Celzija odlično počuti.
Katja Ertl
Opozorila kmetov velikokrat naletijo na gluha ušesa vandalov; pred leti, se spomnijo pastirji, so, denimo, pretrgali žico, da je ušla cela čreda telic. (Janko Rath)