Slovenske novice: ... oskrbnice koče, ki je morala poskrbeti za 35 slepih in še 85 drugih, in to brez elektrike in vode
GANLJIV IN ISKREN ZAPIS
Oskrbnica samo za tri dni, pa ravno v času najhujše ujme s prizori kot iz filma. Kako poskrbeti za ujete planince brez elektrike in vode, je povedala Mira Bevk.
Neurja in nepredvidljivo vreme sta nam v zadnjih tednih obrnila svet na glavo. Slovenija trpi zaradi posledic strašnih nalivov, plazov in poplav. Škode še ne moremo oceniti, vsak dan nastaja nova. Skrbi ljudi so velike, strah tudi, še posebno tistih, ki so se znašli v središču ujm.
Tako se je zgodilo tudi skupini 35 slepih in slabovidnih z njihovimi spremljevalci. Poročali smo o skupini slepih in slabovidnih, ki so se prejšnji teden odpravili na Triglav, zaradi neurja pa obtičali v koči. Cesta v dolino je bila neprevozna, zato so bili skupaj z drugimi ujetimi planinci primorani prespati v koči.
To ne bi bilo nič tako strašnega, če ne bi v Kovinarski koči ostali brez elektrike in vode. Tam je začasno gospodarila Mira Bevk, ki ji je uspelo ohraniti mirno kri, brez strahu in neprespane noči pa ni šlo. Objavljamo njen ganljivi zapis o dogajanju tistega usodnega dne, ki se je na srečo za vse končal brez hujših posledic.
Bilo je kot v filmu
»Ga. Olga Oven, preds. PD Javornik Koroška Bela, me je poklicala v ponedeljek, 17. julija, ob 17.30. 'Mira živjo, kako si kaj? Lepo te prosim, a mi lahko kako pomagaš in za štiri dni prideš v Krmo, naša oskrbnica ima nujen primer, kuharica pa ne more biti sama ...?'
Vem kako je, ko se znajdeš v težavah, pa nimaš nikogar, razmišljam, saj ta teden nimam nič nujnega. OK, Olga, pridem, na hitro spakiram.
Zvečer ob 19.30 v koči. Prenočevali sta dve dami iz PD Triglav Ljubljana in povedali, da jih zjutraj ob 4.30 pobere mali avtobus, ker grejo slepi in slabovidni na Triglav. Peljejo se točno še 2,9 km naprej do konca doline na parkirišče, od tam naprej se začne pešpot. V sredo so osvojili vrh, potem pa ...
Okoli 13. ure se je začelo temniti in zagrinjati s črnimi oblaki, sva okoli hiše hitro pospravili, zaprli okna in čakali, kaj bo, v mislih sem imela pohodnike in upala, da so uspeli priti do parkirišča in avtov.
Ob 14:00 se je pa začelo, dež in orkanski veter, potem pa bum in elektrike ni bilo več, ene 20 minut je trajalo vse skupaj in se počasi umirjalo do ene 14:40, ko je ujma ponehala. Za hišo vidim podrta drevesa, čez korito za vodo, odstraniva veje po vrtu.
Zvoni telefon, Nemci odpovejo rezervacijo za spanje tisti dan, ker je v Mojstrani polno policije in gasilcev, menda je polno podrtih dreves in ne morejo nikamor. Postalo mi je jasno, da je verjetno tudi na cesti v Krmi kakšno podrto drevo.
Kuharica ugotovi, voda ne teče, seveda, če ni elektrike, ni vode, ni signala, mobitel ne dela.
Stojim na vratih in okoli 15. ure se po cesti pripeljejo kombiji in avtobus s slabovidnimi, počakajo, da izstopita dami iz PD Triglava, ker sta imeli parkirani svoj avto na P pri koči, in se vsi v koloni odpeljejo proti Radovni.
Se oddahnem in ugotovim, da so bili pred neurjem praktično čisto pred ciljem in že v kombijih pod streho v najhujšem. Pomislim, kaj pa, če pridejo nazaj, če je podrto na cesti?
Čez pol ure se je to res zgodilo, imeli so motorko s seboj, prežagali nekaj malega vej, potem pa pregrada skoraj do neba ...
Na P pred kočo se je začelo nabirati, belgijski skavti, nekaj osebnih vozil in ostalih, ki so se vračali z očaka, cca. 110–120 ljudi.
V kočo so počasi začeli prihajati slepi in slabovidni, pijača, sladoled, nekateri so že spraševali po hrani, nakar g. Jurček sporoči, da je dolina zaprta, vprašanje, če bo možno do večera odpreti pot.
Skratka, v koči brez elektrike in vode so dobili vsi toplo večerjo in vse, kar si je kdo poželel od napitkov in pijač. Hrane sva imeli dovolj, problem je bil samo kruh, ki je bil za dopeko, pa ga nisva mogli dopeči v pečici na elektriko, plin je deloval. Imeli smo čelne svetilke.
Ob 10., 11. zvečer so 4 reševalci prinesli zdravila, pustili so mi 2 akumulatorski bateriji (za kar sem jim neizmerno hvaležna, ker so čelke ugasnile), 15 sendvičev in 8 kg kruha za zajtrk drugi dan, ker je bilo jasno, da bo treba prenočiti vsaj 75 ljudi pod streho.
Vzdušje je bilo mirno, celo zapeli smo, razdelili so si priznanja za osvojeni vrh, ker ni bilo elektrike in da ne bi sladoled šel v nič, sem ga znižala (cena), porabili sva vso posodo, kombinirali s plastiko, uporabili vsa možna sredstva in dobro voljo, da ni nihče ostal lačen.
Za kuhanje kave so nam ljudje dali svojo vodo in uporabili sva vodo iz plastenk zaloge. Ljudje so bili navdušeni nad najino prijaznostjo in organiziranostjo, nobene panike, šale, smeh, Jurček pa nas je sproti obveščal o situaciji. Ob 23-ih se je večina polegla, vse odeje in vse razpoložljiva mesta, postelje, jogiji. Belgijski skavti so taborili zunaj na travniku, kakor tudi ostali, in po avtih se je spalo, kjer se je lahko. Nobenega izgreda, vse tako, kot se obnašajo pravi planinci.
Dva moška sta odšla peš 2,9 km po vodo v korito, kjer teče izvirska voda, in jo prinesla okrog polnoči, da bi imeli zjutraj za čaj, nakar kuharica ugotovi, da voda spet teče iz pipe.
Veselje nepopisno, nakar se hiša okrog polnoči umiri. Ob 1-ih se zgrudim v moj kot, ne spim, srce mi razbija in razmišljam, nakar me prešine:
Če bi se kombiji in avti peljali samo 20–30 minut prej? Zajokam. Ne spim, razmišljam. Kaj, če bi padlo na hišo, zadaj so ogromne smreke.
Pridem na pomoč za štiri dni, pa kot v nekem kadru za film, ne morem spati, ura 6 zjutraj, gremo akcija, po hiši že ropota, pristaviva največji lonec čaja, za kavo, nareževa kruh, počasi hiša oživi, zajtrk, masla, marmelade, med, pašteta, pečena jajčka, tudi kuhana klobasa, kruha, kolikor je kdo hotel.
Vzdušje je bilo sproščeno, vreme je bilo sončno, krasna kulisa (kot v posmeh), dobre volje na pretek, slišala se je pesem, skupinsko slikanje, vojaški helikopter odpelje, ne vem, 2 ali 3 osebe (nujno zdravje), in malo čez 10. uro se pripelje gasilski avto in sporoči veselo novico, da je pot prosta. Ploskanje in vesel pozdrav gasilcem, sreča, veselje, prejeli sva od vsakega objem, zahvalo, solze v očeh in parkirišče ter travnik se počasi izprazni, ostaneva sami.
Kako srečno se je vse skupaj končalo, razmišljam, grem v hišo, da začnemo stvari spravljati v red, nakar preveriva, ali ni mogoče še kdo v hiši, in pokaže se, da so pozabili gospo, ki se je poškodovala na malem Triglavu. Gospa je počivala in zaspala, nihče pa ni štel in jo pogrešal, in odpeljali so se brez nje. Panika, jok, ampak jaz znam to pomiriti, pa sva uredili tudi ta problem.
Čez pol ure so jo gasilci prišli iskat in dostavili v Mojstrano, kjer so jo počakali ostali sopotniki.
Popoldan pride Olga Oven, gasilci pripeljejo agregat, elektro Kranj, gospodar koče ureja in žaga podrto, cesta uradno zaprta, RTV SLO snema in zahtevajo mene kot oskrbnico in dam izjavo.
Koča zaprta in zvečer sem doma v Škofji Loki.
To je vsa zgodba te naravne katastrofe, kronološko, iskreno, pošteno.« Tako je zapisala in se podpisala 3-dnevna oskrbnica koče Mira Bevk.