Janez Pikon: Najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije je resnični vladar bližnje in daljne okolice, tako po legi kot po podobi, vse sosede izredno prekaša po višini. 
Slovenski narodni simbol je vsekakor Triglav. Ljubezen do gora je Slovencu položena v zibko. V čaščenju ljubljenega Očaka smo si enotni bolj, kot na drugih področjih, zveza z goro odzvanja poseben zven. Triglavska severna stena, Triglavski ledenik, Triglavska jezera, Triglavski smuk, Triglavska roža. To pisanje je namenjeno prazniku občine Bohinj (26. avgust 2009), ki je neločljivo povezan z jubilejem ob 231-letnici prvega pristopa »štirih srčnih mož« na Triglav. Planinsko društvo Srednja Vas in Planinsko društvo Bohinjska Bistrica sta v počastitev praznika organizirali pohod svojih članov na Triglav (2864 m). Prav tako kot naši »štirje srčni možje« pred 231 leti nas je tudi letos pot vodila s planine Velo polje (1670 m), preko Konjskega sedla (2019 m), nad Zgornje Ledine (2150 m), Dom Planika (2408 m), odkoder smo se preko Malega Triglava (2715 m), po grebenu ob množici drugih planincev veselili vedno veličastnejših razgledov, ko naposled pogled splava v globino Trente, smo ob Aljaževem stolpu na vrhu Triglava. Dosežen je vroče zaželjeni najvišji prostorček domovine. Kaj občutimo? Ponos, veselje, srečo? Najbrž vse hkrati, iskreno in zasluženo.
Od vsepovsod ga vidimo kot ogromno, vse prevladujočo goro. Nobenega dvoma ni, komu tu pritiče prvo mesto. Tudi v drugih skupinah Alp je glavni vrh le redko tako dominanten, kot je Triglav v Julijskih Alpah in zavzema pomembno mesto med gorskimi velikani celotnih Alp.
Izvor njegovega imena ni docela pojasnjen. Naši davni predniki so ga častili kot domovanje svojih božanstev. V novejši zgodovini je naš najvišji vrh postal simbol slovenstva in svobode. Bil je simbol Osvobodilne fronte in pokrivala slovenskih partizanov so bile »triglavke.« Danes silhueta Triglava krasi grb Republike Slovenije.
Kot že ime pove je Triglav sestavljen iz treh vrhov, vendar daje vršnja zgradba vtis zaključene celote. Triglavo obliko najlepše vidimo z juga, nemara še najpopolnejše z vrha Tosca nad Velim poljem. Južni predvrh Triglava je Rjavec (2568 m), vzhodni pa Mali Triglav (2725 m). Vsi trije vrhovi se strmo vzpenjajo iznad ogromnega planotastega podstavka v katerega se zlivajo številni grebeni in globoke doline.
Južna in vzhodna stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in v Krmo, sta razmeroma položni, tod vodijo tudi najlažji pristopi. Zahodni, trentska stran je bolj strma, tu padajo pobočja Triglava najgloblje v dolino. Najsilnejši pa je Triglav s severa. Na to stran se spušča v zatrep Vrat njegova veličastna Triglavska severna stena. Od vseh strani napravi gora vtis arhitektonske mojstrovine veličastnih razsežnosti.
Prvič so stopili na Triglav 26. avgusta 1778 (sreda) Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Koprivnika (31 let), rudarja Matija Kos iz Jereke (34 let) in Štefan Rožič iz Savice (39 let), ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine (31 let). Šli so po klasični bohinjski poti čez planino Velo polje in Ledine, kjer danes stoji Dom Planika. Za Malim Triglavom jih je čakal zloglasni greben, ki so ga možje pogumno preplezali in dosegli vrh, ter pomembno zmago. Triglav je bil eden prvih velikih vrhov Alp, na katerega je stopila človeška noga! Prvi pristop z doline Krme je znan iz leta 1818. Poti iz Trente pa so že dolgo pred prvimi planinci poznali domači lovci. Danes je Triglav daleč najbolj obiskan visoki vrh naših gora. Lahko rečemo, da je vzpon na Triglav skrita želja slehernega Slovenca, pa tudi marsikoga tujega planinca. Na samem vrhu stoji Aljažev stolp, tik pod njim, na južni strani pa je v skalo vklesana votlina (Staničevo zavetišče), kamor se je mogoče zateči ob nevihti. Triglav je z več strani okovan z dobro zavarovanimi potmi, ki varno pripeljejo na vrh vedno številnejše planince. Žal je postal tudi žrtev pretiravanj in raznih pojavov, ki s pravim planinstvom nimajo nobene zveze. Tako Triglav vedno pogosteje napadajo razne stotinje, ki povzročajo na vrhu često prav neznosno gnečo. Zato se je marsikateri planinec pričel Triglava izogibati. Le-tem priporočam turo v času izven sezone, v ranem poletju ali v pozni jeseni, ko je še mogoče doživeti vrh Triglava brez prerivanja in kričanja. Skratka, zelo je pomembno, kako se bomo lotili ture, kajti vzpon na Triglav je resnično največ, kar nam morejo nuditi Julijske Alpe.
Alpska bajka o Zlatorogu, ki s svojo tragiko simbolizira stoletni boj trdoživih gorjancev za preživetje v krutem gorskem svetu, nam je še posebej pri srcu. Iz nje črpamo navdih za iskanje zakladov v gorah. Zgodba o Zlatorogu izhaja iz ljudskega izročila Trente, zgodbo o osvajanju Triglava in začetkih slovenskega gorništva pa si ponosno in upravičeno lastimo Bohinjci. Mnoge dejavnosti naših pradedov so se od davnih časov dogajale v gorah. Železarstvo, rudarstvo, izkoriščanje gozdov, planšarstvo, lov ... vse to je že Prabohinjce potegnilo v kruti svet gorske divjine, ki so jo v mnogih stoletjih postopoma spoznavali in vzljubili. Iz mukotrpnega opravljanja omejenih gospodarskih panog je v času razsvetljenstva zrasla ideja o nekakšni nadgradnji dotedanjega obvladovanju gorskega sveta. To idejo danes pogosto označujemo s posvečenim geslom »osvajanje nekoristnega sveta.« Krožek razsvetljenih razumnikov, zbranih okrog lastnika bohinjskih fužin Žiga Zoisa, je s to idejo vzpodbudil k dejanju prave može, bohinjske domačine, najboljše alpiniste svojega časa, ki so svoje znanje in izkušnje bleščeče izkazali ob legendarnem prvem pristopu na očaka 26. avgusta 1778. Kako lepo je, da smo si Bohinjci prav ta dan izbrali za občinski praznik in s tem izpovedali pripadnost omenjeni ideji, ter spoštovanje ne samo do slavnih srčnih mož, temveč tudi do svoje ljubljene gore - svetinje.
Zaradi velikega pomena za planinsko zgodovino na kratko še enkrat ponavljam opis prvega vzpona na Triglav (2864 m). 24. avgusta 1778 (ponedeljek) so se povzpeli do stanov na Velem polju, rudarja Luka Korošec (31 let), po domače takrat »ta velki Jurjovc« danes »ta zgorn Jurjovc« iz Koprivnika in Matevž Kos (34 let) iz Jereke (Kosov), lovec Štefan Rožič (39 let) iz Savice (Rožičov) in ranocelnik ter Zoisov zaupnik Lovrenc Willomitzer (31 let) iz Stare Fužine (Pr' Padar). Naslednje jutro, 25. avgusta 1778 (torek) so krenili ob zori, šli čez Konjsko sedlo do kraja, ki mu pravijo Zeleni plaz. Tretji dan, 26. avgusta 1778 (sreda) pa so prekoračili takrat še prostrani ledenik, se od severa povzpeli na greben pod vršnjo glavo in po težkem plezanju dosegli najvišjo točko. Današnji obiskovalec Triglava, ki ga na vrh varno pripelje dobro zavarovana pot mimo številnih oskrbovanih koč, se mora dejanju bohinjskih »štirih srčnih mož« globoko prikloniti.
V naslednjih letih so se vpisali v zgodovino Triglava pomembni možje iz sveta znanosti in kulture, seveda vedno v spremstvu zanesljivih in nepogrešljivih bohinjskih gorskih vodnikov (omenimo dve znameniti vodniški družini: Kos in Škantar). Hacquet, Vodnik, Hohenwart, Stanič in še mnogi drugi so v znanstvenih in leposlovnih delih predstavili svetu lepoto Julijskih Alp in veličino njihovega legendarnega prvaka. Na temelju njihovih pričevanj se je v 19. stoletju zanimanje za gorski svet izredno razmahnilo in rodilo se je organizirano planinstvo.
V zgodovinskem pomenu bo osvojitev Triglava za vedno ostala največje dejanje slovenskih alpinistov. Iz te epske zgodbe je črpala življenjske sokove celotna zgodovina slovenskega gorništva, v kateri je Bohinj vedno zavzemal častno mesto. V našem Bohinju so se vedno našli ljudje, ki so znali s svojim navdušenjem in občudovanjem gora »okužiti« okolje. Z umetniško besedo je gore častil pesnik Valentin Vodnik, posebej prisrčno pa bistriški kaplan Janez Dežman z zapisom na vrhu Triglava leta 1809: »Narvezhi moje veselje je na gorah.« Posebnega pomena je še tretji cerkveni dostojanstvenik - srenjski kaplan Ivan Žan, ki ga lahko štejemo za »Bohinjskega Aljaža.« Ustanovitelj prvega slovenskega planinskega društva, Triglavski prijatelji, leta 1872, organizator gradnje prve Planinske koče »Triglavski tempelj« leto poprej, ter pobudnik prvih nadelanih in zavarovanih poti na Triglav, je s svojo dejavnostjo šel avstrijskim oblastnikom tako na živce, da si je prislužil kazensko premestitev. Brez iniciative tega zanesenjaka je planinska društvena dejavnost v Bohinju začasno zamrla, po kratkem obdobju prevlade nemških gornikov v naših gorah pa se je z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva leta 1893 znova in dokončno razmahnila.
Razmahu gorništva je v začetku 20. stoletja sledil razcvet nove panoge, ki je pomenila zimsko obliko »turistike,« kot so takrat imenovali ljubiteljsko udejstvovanje v gorah. Tudi smučanje in sankanje, kot tekmovalni panogi imata svoje korenine v našem kotu, še posebej pa turno smučanje - čudovita dejavnost v opoju zasneženih gora, ki si je v Bohinju našla enega najlepših prizorišč. Da ne bi česa prezrli, moram omeniti, da je v Bohinju zrasla tudi ideja o zaščiti narave: leta 1924 ustanovljeni Alpski varstveni park v Dolini Sedmerih jezer je bil zametek današnjega Triglavskega narodnega parka. Celo gorska reševalna služba ima svoje korenine v Bohinju, čeprav uradne kronike trdijo drugače.
Na tem mestu nas je tok zgodovine končno privedel do dogajanja, ki je posledično že vtkano v sedanji čas in mozaik dogodkov, katerim je posvečena letošnja slovesnost (praznik občine Bohinj). Ob njih pa se moramo zazreti, tudi v prihodnost. Gorniška tradicija je v Bohinju znamenita in naloga naše generacije je, da pri tem ostane. Kar zadeva prihodnost, bomo Bohinjci še najlepše ohranili svojo slavno gorniško tradicijo, če bomo še naprej skrbeli, da svetlo izročilo naših nepozabnih »štirih srčnih mož« nikoli ne bo pozabljeno. V smislu občudovanja in ljubezni do gora.
Vir: Bohinj kot planinska tradicija, Tine Mihelič in Ivan Veber
Janez Pikon