Finance.si - Gorazd Suhadolnik: Kako z otroki na Aljažev stolp in druge prigode, ki pričajo, da gore niso tabu niti za petletnike.
Seveda smo začeli s hojo na Šmarno goro, manj zahtevnimi turami po hribih in plezanjem v vrtcih že davno prej, preden smo se odločili, da gremo na vrh Triglava. Ves čas pa smo jaz ter sina Maj in Lev komaj čakali, da ga osvojimo.
Poleti 2010, Maj je imel malo manj kot deset let, Lev pa jih je ravno dopolnil pet, smo se, po tem, ko smo bližnjim prisegli, da se bo vse izšlo v najlepšem redu, zgodaj zjutraj napotili iz Krme. Uživali smo v pogledih na okoliške stene in načrtovanju prihodnjih ciljev: »Tisto je Veliki Draški vrh in tam gor je smer Dolar-Kilar-Vavken, tudi ta pride enkrat na vrsto ...«
Opoldanski počitek
Levovi odločni koraki v jutranjem hladu so razblinili dvome, da mogoče ne bo zmogel. Do Kredarice ga je gnala gola nestrpnost. Zgodaj popoldne sta z Majem sedla za mizo v Triglavskem domu, in ko sem se vrnil od točilnega pulta s čajem, je Levček, z glavo na mizi, že spal. Prenesel sem ga v sobo na pograd in zbudil se je prej kot v pol ure. »Ali je že jutri?« ga je skrbelo. »Ne, še vedno je danes,« sva ga pomirila z Majem, potem pa sta oba začela navijati, da se čim prej odpravimo na vrh - zdaj, ne jutri zjutraj, kot smo prvotno načrtovali.
Sredi popoldneva smo si nataknili pasove, se navezali s sedem metrov dolgo vrvjo in zagrizli proti Malemu Triglavu. Jaz naprej, Lev na sredini, Maj na koncu. Planincev na srečo ni bilo veliko in v uri in pol smo ponosni stali pred Aljaževim stolpom. Vzhičenost je bila celo tolikšna, da sem od priložnostnega prodajalca za pet evrov kupil pločevinko kokakole, ki sta si jo brata pravično razdelila in drug drugemu štela požirke.
Sestop na Kredarico je bil zoprnejši, ker se je Lev, že nekoliko utrujen in naveličan, na zglajenih skalah zapletal v vrv, nekatere skalne stope so bile zanj tudi pregloboke in je vlekel nesrečnega Maja za sabo tako, da je nekajkrat nič kaj nežno s čelado prestregel njegov čevelj. Na Kredarico smo se vrnili v sončnem zahodu, enem izmed mojih najlepših planinskih doslej.
Nagradni tek po melišču
Naslednjega dne je Lev pozno popoldne že nabijal nogometno žogo na domačem dvorišču, ogorčen, ko se je zvečer moral končno spraviti spat. Petletnik ima lahko v sebi energije za dva Triglava.
Še isto jesen smo se povzpeli po Hanzovi poti na Malo Mojstrovko. Sto metrov nad vstopom mi je iz strganega žepa na nahrbtniku zdrsnila plastična steklenica vode: zgroženo smo opazovali, kako se odbija od skal, ko pada v prepad, in fanta sta nazorno doumela, da na zahtevni planinski poti ni lahkomiselnega ali predrznega vedenja. Vrh gore nas je objel oblak, premraženi smo se spustili po planinski poti do Vratc in tek po melišču je bil zanju tolikšna nagrada, da bi bila zaradi tega pripravljena še enkrat lesti na vrh.
Naslednje poletje sva z Levom najprej po lovski poti osvojila Kalško goro in se spustila po drugi strani gore na Kokrsko sedlo, mesec dni pozneje pa smo z Levom, Majem, Majevo sošolko Fio in sošolcema Lanom, Aljažem ter njihovimi starši odšli na Triglav s Pokljuke. Tudi tokrat smo vrh, čeprav v nekoliko pregostem »prometu«, osvojili v istem dnevu.
Prvič v Severni
Predlanskim sta bila Maj (že skoraj 12-letnik) in Lev (novopečen sedemletnik) na Triglavu dvakrat. Na prvi jesenski dan smo ga osvojili skupaj z odpravo učencev, učiteljev in staršev z Waldorfske šole, ki so odšli na pohod iz Ljubljane; mi smo se jim pridružili predzadnji dan pri Planiki. Maj se je povzpel na vrh tokrat sam, Lev še vedno navezan name.
Naveličan sem Triglavskega doma na Kredarici, njegove zaudarjajoče »kopalnice« in poletne gneče. Zdi se mi, da bi bil že čas za resno prenovo doma, če ne zaradi drugega, za nove generacije ljubiteljev gora.
Mesec dni prej, sredi avgusta, smo mi trije in Fia z očetom Iztokom ter stricem Gorazdom osvojili Triglav še po Slovenski smeri. Tistega večera je petelinček Lev hodil okoli Triglavskega doma in planincem razlagal, da je šel, ne šel, ampak plezal čez Steno, vsakič je še dodal, da je na Triglavu že tretjič. Smer smo obdelovali približno 13 ur. Na vrh smo šli naslednje jutro, popoldne pa smo sestopili čez Prag.
Plezanje po Slovenski je bilo veliko doživetje. Po prvotni razporeditvi je Fia plezala v navezi z očetom, jaz v navezi s sinovoma, Goga pa je nenavezan pazil predvsem na Leva na sredini naše naveze. V Slovenski grapi smo se prerazporedili: Iztok in Goga sta izmenjaje se plezala naprej s starejšima otrokoma, jaz pa z Levom in enim od starejših, ki mu je »kril hrbet«.
V zahtevnejšem delu Prevčevega izstopa, tik pred koncem kamina, smo doživeli še dramo z odlomljeno skalo, ki se je nesrečno zvalila proti Levu in Gogi. Vse se je končalo srečno, a v tistih, do neskončnosti razvlečenih trenutkih, ko se je skala razletavala in so kosi leteli proti njima, sem v mislih rotil, da bi se vse dobro izteklo, in ko sta se od spodaj oglasila, da sta cela, sem sklenil, da v prihodnje z otroki ne bom več toliko tvegal.
Izzivi pred nami
Vendar bo to težko: fanta pravita, da ju ni strah, po Slovenski sta zelo uživala v kombinaciji hoje in plezanja. Lev tako navija, da gremo spet na Triglav. Jaz sem poletnega Triglava v obilici drugih, lepših in samotnejših poti že rahlo sit. In če je to že treba ponavljati: naveličan sem tudi Triglavskega doma na Kredarici, njegove zaudarjajoče »kopalnice« in poletne gneče. Zdi se mi, da bi bil že čas za resno prenovo doma, če ne zaradi drugega, za nove generacije ljubiteljev gora. In - ni mi treba zabrusiti, da za obnovo ni denarja ter da si lahko izberem kakšno drugo kočo pod Triglavom.
Z veseljem bi šel na vrh pozimi, oba že koprnita po turi s cepini in derezami. A do zime je še daleč, zdaj bi ju peljal ... Ne morem se odločiti med Grintovcem z jezerske strani in Rjavino iz Kota ter čez Vrbanove špice nazaj. Mislim, da jima bo Rjavina res všeč - in še Triglav bosta videla z malo drugačnega kota.
Gorazd Suhadolnik