Gore in ljudje: Poznam ga. Po gorah tava z nekim nikomur znanim namenom. Mimogrede omeni: »Za nekaj časa bom prenehal hoditi v gore.«
Komaj razumem. Ja, v gore ja. Kaj pa – na Kredarico?
Cesarska varianta
Čez kratko in golo kotanjo je škripaje meril korake. Zvok snega pod nogami je preglasila očem nevidna kolona sestopajočih. Ustavil se je in poslušal. Tudi zgoraj je zamrla živahna beseda. Govorica se je ponovno zaslišala čez čas, le tišja je bila. Srečal jih je med prvim drevjem. »Smo že mislili, da je bil spodaj kosmatinec.« Potipal se je za brado. Ni bil dovolj obrit? »Mislili smo ono kosmato žival, hm, med...« Rdeča lica so jim sijala v kontrastu prvega snega. »Danes imamo zaključni izlet upokojencev. Naredili smo ovinek do Vodnikove koče in se vrnili čez Bohinjska vratca.«
Podobe stranskih likov v svoji zgodbi ustvarjate sami in sami jim tudi pripisujete vloge, ki jih igrajo. Vse, kar veste o stranskih likih, je zgodba, ki jo o njih ustvarjate. Resnica je ta, da ne poznate nikogar in da nihče ne pozna vas. (*)
Imeli so krasen izlet, veliko lepšega, kot bi bila njegova navadna hoja na Kredarico. Dali so mu lepo idejo. Šel je po njihovih stopinjah, čez Kurico. Razbrazdane skale so razile poglede na tanke in ledeno mrzle plasti prvega snega. Zapustil je sledi smelih starih korenin in korenjakinj, zavil je v skrivnostnejši svet. Cesar je neobičajen vrh. Vsak ga razume po svoje. Celo izkušeni gorniki ga vidijo v vsaj treh različnih vrhovih. Oprijel se je severnih skal kote, za Cesarjevo označene na zemljevidu. Sonce ga je pogrelo na robu doline, ogrelo se je tudi njegovo srce.
Ne tratite svojega časa in ničesar ne jemljite osebno. Ko se drugi pogovarjajo z vami, se v resnici pogovarjajo s stranskim likom svoje zgodbe. Karkoli ljudje že govorijo o vas, je to zgolj projekcija njihove podobe o vas. To nima nič opraviti z vami. (*)
Hodil je tik ob Malem Triglavu, ko se je po sredi doline za njim začel vzpenjati smetanast mrak. Dohitel ga je pri mirujočih vetrnicah koče na Kredarici. Tudi sam si je vzel uro mirovanja v koči. Tisti dan se je v njej zamenjala vremenska posadka. Tisto uro se je zamenjalo tudi vreme. V snopu umetne svetlobe je ples pristnih snežink poživil spust. Lesketajoče snežinke so pod Kalvarijo nenadno izginile. Svetleče pikice so bile sedaj posejane po nebu.
Beseda je čista čarovnija. Je moč, ki izvira neposredno iz Boga, in vera je sila, ki to moč usmerja. Vse v naši navidezni resničnosti je ustvarila beseda: z besedo ustvarjamo svojo zgodbo in z besedo osmišljamo vse svoje zaznave. (*)
Višina privlači
Dovolj zgodaj je šel, da bi ob primernih razmerah utegnil priti na vrh. Za pozno jesen ga je v oči zbodla nenavadno živa barva. Po sivih bukovih skorjah je nekdo na vsakih trideset korakov nabrizgal živo rdeče krogce. Zapihalo je iz druge smeri. Čudna so bila ta dan pota jugozahodnika. S seboj naj bi prinesel padavine, a je pihal od Rjavine navzdol. Tudi v zadnji strmini je nenavaden jugozahodnik suval iz smeri Kredarice. »Sunki gredo tudi čez trideset,« je izvedel v koči. Da, včasih je tudi iz nič, iz brezvetrja, sunil svoj zračni tok tokratni gospodar gore.
Spoštovanje je eden največjih izrazov ljubezni. Če skušajo vašo zgodbo napisati drugi ljudje, to pomeni, da vas ne spoštujejo. Imajo vas za slabega umetnika, ki ni sposoben napisati lastne zgodbe, pa čeprav ste bili za to rojeni. (*)
Vrh je bil videti nedostopen. Ne samo zaradi oblaka, ki je sedel na njem, nekje vmes se je čutila nevidna stena. Vseeno se je iz koče napotil na goro. Veter je mehak sneg po nekajurni odjugi zbil v trdo zmes. Spoznal je, kaj je dajalo vtis nedostopnosti gore – sneg je rahlo posivel in se uskladil z barvo skalovja. Zanimalo ga je, kje bo dobil zadnje opozorilo, naj obrne. »Ne tvegaj preveč,« je ženski glas slišal že po telefonu, čeprav ni omenjal, kam je namenjen. Drugo opozorilo se je skrivalo v očeh navidezno brezbrižnih Zvonetovih pogledov.
Vi sami ste avtor nikdar končane zgodbe, ki jo pripovedujete o sebi. Vse v vaši zgodbi govori le o vas in tako je tudi prav, saj ste vi središče svojega sveta. Zgodba je podana z vašega zornega kota. (*)
Veter je v zavetrju Malega izgubil skoraj vso moč. Lepo ga je bilo poslušati, kako je šumel in bučal za grebenom. Tu je na poti gospodarila tenka plast zatrdelega snega. Prišel je do skal in še višje, do prvih jeklenic. Pričakoval je lahek prehod na skoraj povsem kopno stran gore, ko je zaslišal
obrni. Navzdol ni bilo lažje. Oprijel se je čisto vsakega klina. Celo uro je potreboval za to kratko pot gor in nazaj. Med uro počitka v koči je zunaj na novo pobelilo. V prvi uri sestopa je ujel pravo malo snežno ploho. Bilo je očitno: če bi na predvečer vztrajal in šel po Malem Triglavu še nekoliko višje, dol ne bi prišel več. Vse se mu je lepo izšlo, kajti lepo se je predvsem tudi vrniti.
Resnica ne tiči v zgodbi. Resnica je v moči, ki zgodbo ustvarja. Resnica je vaš resnični jaz, je vaša lastna integriteta, in do nje vas ne more pripeljati nihče, razen vas. Vi ste edini, ki lahko do nje najdete pot. (*)
Zaključni izlet
Ni zmogel in ni hotel odnehati hoditi pod Triglav. Zakaj je moral, ni vedel povedati. Šel je, da bi to ugotovil. Tako ni dopustil druge izbire, kot da se je ponovno odpeljal v isto dolino. Na Korenskem sedlu je bilo pet centimetrov snega – v Krmi bi ga lahko bilo tudi več. V mislih si je predstavljal, kakšna je prevoznost ceste: tekoče se je pripeljal do garaž. Tudi dejansko težav ni imel. Predstavljal si je, da bo sneg v višinah spihan in ga na Kredarici izmerjenih trideset centimetrov ne bo preveč oviralo.
Ljudje so pripovedniki Boga. V naši naravi je, da si izmišljamo zgodbe, da razlagamo vse, kar zaznamo. Če se tega ne zavedamo, predamo svojo osebno moč zgodbi. Ko to ozavestimo, znova prevzamemo vajeti nad zgodbo v svoje roke. Razumemo, da jo pišemo sami, in če nam naša zgodba ni všeč, jo pač spremenimo. (*)
Dokler je hodil po gozdu, je bilo snega malo. Potem pa se mu je kmalu začelo udirati do goleni, pod Velikim Draškim vrhom že do kolen. Zakaj si v mislih ni predstavljal tega, bistvenega dela poti? Kolikor je težje hodil po snegu, toliko je težje postajalo ozračje. Nad glavo se je zrak začenjal gostiti. Videl je, da ne pride do koče, a je rinil naprej. Seveda, zanimali so ga tisti kamni, ki jih je postavljal na skalo. Radovedno je razkopal sneg. Ob prejšnjih štirih je zagledal enega na novo postavljenega.
Tisto, čemur pravite razmišljanje, je glas spoznanja, ki si izmišlja zgodbe, vam pripoveduje tisto, kar ste se naučili, in poskuša osmisliti vse, česar se niste naučili. Težava je v tem, da vas glas sili tudi v dejanja, ki so naperjena zoper vas. (*)
Zakaj ni odnehal nekaj metrov višje, na Malem polju, zakaj je
moral priti do pastirskega stanu? Veter je spremenil smer in mu zašumel v ušesih: danes tvoje mesto ni v tej dolini. Ozrl se je naokoli. Tosc je razkril steno. Nad njo je na temnomodrem nebu zagledal svetlo pikico. Lahko bi bila Venera, ki se jo na nočnem nebu ne bo več videlo do februarja. Lahko bi se vrnila skupaj, na primer za njegov rojstni dan! Serija se je končala, kakorkoli že. Sedaj bo lahko šel kam drugam. Recimo na – Blegoš.
Edini način, da spremenite svojo zgodbo, je, da spremenite prepričanje o sebi. Če se znebite lažnih prepričanj o sebi, se bodo spremenila tudi vaša prepričanja o drugih ljudeh. Vsakič, ko spremenite glavni lik svoje zgodbe, se mora vsa zgodba prilagoditi novemu glavnemu liku. (*)
Do kakšnih spoznanj si prišel, če si do nadaljnjega nehal hoditi v Krmo?
»Smisel življenja ne more biti v hoji na Kredarico, po eni in isti poti.« Hahaha, pa to bi ti znal povedati vsak, ki se ima za gornika!
»Kot da bi bila hoja po vsakokrat različni poti ali na vedno drug vrh bolj smiselna.« Trdiš, da je hoditi v gore nesmiselno?
»Kako naj po tvoje osmislim življenje? Vsak človek je edinstven, vsak ima potemtakem malo drugačno življenjsko pot. (Zasmeje se.)
Pri iskanju svoje zaidem tudi v gore, navidezno lahko tudi na eno in isto pot.« Priznavaš, da si na svoji življenjski poti zašel?
»Zaenkrat sem še živ.« Življenje je pot?
»Pot je sredstvo.« Si že našel svoj smisel življenja?
»Še vedno potujem.«
Glasu, ki ga slišimo le mi sami, lahko rečete 'razmišljanje', sam pa mu pravim 'glas spoznanja'. Ta glas je vedno navzoč. Nikdar ne obmolkne. Slišimo ga kljub dejstvu, da sploh ni resničen. Če ste vi tisti glas, kdo vas potem posluša? Glasu spoznanja lahko rečemo tudi 'lažnivec, ki živi v vaši glavi'. Glas lažnivca govori v vašem jeziku, čeprav vaša integriteta, vaš duh in resnica sploh ne poznajo jezika. Resnico čutite. (*)
(*) Don Miguel Ruitz, Glas spoznanja (tolteške modrosti)
Iztok Snoj