Gore in ljudje: Udeležba na vódenem izletu je bil lahek izpit. »Bil je vodén, ne vóden.« Zakaj greš navadno na četrtek in ne za konec tedna? »Gore zame niso najpomembnejše.« Kaj pa to je? »Moral bi vprašati kdo, ne kaj.«
Čez Prag
Pod steno v Vratih se igrajo otroci, pod tiho steno oblakov.
Iz nevidne stene padajo sveže kaplje v pozdrav.
Na Pragu ni sam. Tudi dež je začutil dvojico sestopajočih.
Koliko gornikov razume strelo in govorico gromov?
Ko utihne sprejemnik navdiha, preklopi na odločanje z umom.
Ujame izgubljeno postajo in utiša glasnost razuma.
Dež na podih očiščuje misli in meglen zrak okoli njega.
Odprt svet hrani v mlečno beli svetlobi svoje skrivnosti.
Razjasnitev se širi s srčne strani, toplejšega dela gore.
Zvečer sestopa v dvoje. Sam je s seboj.
Kot gamsi se zna po snegu drsati na zadnjih nogah.
Ujel je zadnji večer, zadnji dan neuradno odprte koče.
Priprava
Kakšen načrt za izpitni izlet si pa imel? »Ni bil načrt, le predstava. Zvečer sem zatisnil oči in se poskusil ugledati na Kredarici sredi prijetne, bele svetlobe. Ko sem se videl tam gori, v uspeh nisem več dvomil.« Vedno imaš nekaj za povedati čez vremenske napovedi. A vem, da si jo tokrat vzel resno: rezervno obleko si skrbno zavil v dvojne polivinilaste vrečke. Kje si imel rezervo ob hitrem in nenadnem poslabšanju vremena? »V izbiri poti. Čez Prag bi v dolino tekel hitreje kot po Tominškovi.«
Prve naloge si na tej poti ne znam dobro predstavljati. »Ni šlo za nalogo, ampak za opazovanje lastnih reakcij: spodaj na prve ledeno mrzle kaplje, v sredini na drugo ploho sodre in zgoraj na topel visokogorski dež. Naloga je bila ena sama.« Znajti se na zamegljenih triglavskih podih? »Slišati, kaj pravi vreme.« Kaj sanjaš pri odprih očeh? Kaj pa bi lahko še slišal, razen grmenja? »Na primer svojo intuicijo.«
Izpit
Kje si opravljal izpit? »Pod najvišjim pragom. Kot večkrat poprej sem se uzrl proti Sovatni. Vse v meni je obmolknilo, ko nisem skozi luknjo v oblaku ugledal modrega neba, ampak črnino! Prej so oblaki pritiskali od zgoraj navzdol, takrat pa se je veter obrnil in potiho iz doline prinesel drugačen oblak. Kmalu je postalo temno, kot bi bilo že sredi mraka. Ustavil sem se, čakal in poslušal intuicijo.« Si kaj slišal? »Razbijanje srca. Drugega nič.« In potem? »Potem naj bi človek uporabil razum.«
Gotovo ti razum ni veleval, naj pot nadaljuješ. »Seveda ne. Rekel sem si: tega ni vredno. Obrnil sem v dolino, vendar sem sprejemnik vseeno pustil odprtega. Pričakoval sem, da se bodo oglasili občutki olajšanja. Ampak ne! Nekaj mi je prišepnilo: takoj se ozri gor.« Na izpitih se ne sme prišepetavati. »Tisti, ki se učijo na pamet, bodo prišepetavanje intuicije zlahka preslišali.«
Samo da me ne boš hotel prepričati, kako je na skali stal razposajen gorski škrat in te vabil, naj vendar prideš k njemu na goro! »Dejansko sem se takoj, ko sem nadaljeval pot na Kredarico, počutil bolje.« In potem je treskalo v tebi od adrenalina. »Kje pa. Tisti nemir, ki sem ga zaznaval v ozračju, je izviral iz mene. Utišal sem ga in zlahka zaznal, da se bodo nevihtni oblaki zadržali pri Razorju. Takrat sem se zavedel, da bom izpit izdelal.«
Komisija
Kako si prestal preizkušnjo z meteorologoma? »Slab začetek, dober konec. Zvonil sem, se dobesedno obešal na zvon, a Zvone ni stopil na vrata. Tudi Janeza ni bilo v njunem kvartirju. Za nameček sta onadva presenetila mene: od vrat strojnice sta me videla, kako plezam k zvonu.« Sta bila obiska vesela? »Dobre volje že nista bila videti. Premočena sta bila od reševanja Čehov, ki so se sušili v jedilnici. Kmalu so se nakapljali še novi kratkohlačniki, zvečer jih je bilo kar trinajst. 17. junija so bili oblečeni kot sredi poletja.«
Kako pa sta vedela, da jih je treba reševati? »Dva Avstrijca sta klicala na izstopu iz zavarovane poti in spraševala, kako prideta do koče. Zvone ju je šel na pode prestreč zaradi megle. Na snežišču je naletel na skupino Čehov, ki ne vedela, kam. Ko jih je pripeljal pod skale, jih je moral še čakati. Fantje so se ustavili za cigareto.«
In Avstrijca? »Srečal sem ju po poti čez Prag, ko sta se vračala s Triglava. Nanj sta prišla po Bambergovi in najverjetneje sta med sestopom zgrešila Kredarico. Ni čudno, da je prišlo do nesporazuma, ker sta govorila samo nemško. Zvečer je v Vratih oskrbnica povedala, da je eden od njiju prišel močno izčrpan.«
Sreča za Čehe! Mogoče bi jih lahko tudi ti reševal, nalogo sta v tem primeru opravila namesto tebe. »Naključja je težko razumeti. Vse se je dobro izteklo in to je najvažnejše. Edina stvar, ki sem jo rešil, je bila njuna skrb za Avstrijcema.« In potem ste se vsi srečni razšli. »Vreme se je začelo jasniti, v kočo se je na predvečer vtihotapil mir, naslednji dan naj bi ju helikopter odpeljal v dolino, za slovo sta me pogostila …«
Misel dneva
Vselej imej v mislih, da je življenje neskončni vir veselja in žalosti. Veselje nastane iz trpljenja in trpljenje iz veselja. To je zakon zunanjega sveta. V snaskrtu se zunanji svet imenuje maya. Maya pomeni privid, iluzija, videz. Maya je vse tisto, kar je nestalno in podvrženo nenehni spremembi.
Nestalnostim in s tem trpljenju lahko uideš le, če se obrneš navznoter. V notranjosti, v velikem zakladu, ki ga imaš v sebi, boš našel večni mir in trajno srečo. Ta sreča pa je v osnovi drugačna, kot je tista iz zunanjega sveta. Začne se čisto počasi, fino in prav previdno. Lahko pa hitro naraste in te potegne za seboj.
Večina ljudi beži pred to silno močjo. Pravijo, da so srečo iskali v zunanjem svetu, ker se tam lahko najde. V resnici pa se bojijo moči tiste sreče, ki dremlje v njih samih in ki čaka le na to, da se bo odkrila.
Stephan von Stepski – Doliwa, Sai Baba govori zahodu (za 17. junij)
Iztok Snoj