Planinski glas: Danes je bil res dan za obisk planine. Dogovorili smo se in iz slovenske obale, do spodnje postaje žičnice je bilo kar živahno. Tam se je že trlo obiskovalcev.
Kar hitro smo prišli na gondolsko žičnico in bili v par minutah na Veliki planini. Trate vse v cvetju, zdravilnih zelišč kolikor hočeš!
Opazovali smo živino, ki je sinoči in danes prišla na planino. Eni so prignali, drugi pripeljali svoje govedo in sedaj se lepo pase okrog koč in po livadah. Enkraten pogled, očara vsakega, posebno še nekoga, ki tega ni vajen.
Ogledali smo si tudi muzej v Preskarjevi bajti. Zelo zanimivo nam je zgodovino planine in te edine avtohtone koče, razložil g. Marko. Ta koča, brez okna in dimnika, z ovalno skodlasto streho je prav zanimiva in vredna ogleda.
Ogledali smo si še kapelo Marije Snežne, potem pa se oglasili pri pastirju Petru Erjavšku, ki že dolga leta pase na planini. Vsako leto se oglasimo pri njem in vedno nas veselo postreže. Letos smo bili bolj zgodnji, saj so komaj prignali. Treba bo priti še drugič, da bomo lahko poskusili njegove izdelke, kislo mleko, sir, skuto, žgance … No odžejali smo se, pa tudi za nas si je 
nadel pravo pastirsko opravo – pastirsko nošo (cokle in pvajš), pa tudi na rog je zatrobil.
Prijatelji z daljne Nemčije so zvedavo gledali tega pastirja in fotografirali na veliko, da bodo ostali spomini. Tudi z nami se je fotografiral, da bomo lahko pokazali, kje so bili in kaj smo videli.
Razveselil nas je s trničem, ki jih tudi izdeluje in nam pokazal pisave.
Krave so se mirno pasle in čas je imel poklepetati z nami. Obljubili smo mu, da v kratkem spet pridemo v goste.
Planina se je kopala v zahajajočem soncu, ko smo odhajali v dolino.
Še prej smo pastirjem zaželeli srečno pašo!
Mojca