Delo, 19.07.06: Bajtarstvo – posebnost Velike planine
Delo, sreda, 19. julija 2006
OKOLJE GRADI MOSTOVE
Bajtarstvo – posebnost Velike planine
Turizem, ki diha s planino
Bajtarji, gostje značilnih hišk na Veliki planini, so pred drugo svetovno vojno zasnovali smučarski turizem Bajtarstvo se je zgledovalo po pastirjih, danes pa je počitnikovanje na planini manj preprosto
Kamnik – Turistično podobo Velike planine sooblikuje bajtarstvo. Gre za sožitje med lastniki pastirskih bajt, pastirji in bajtarji, najemniki teh bajt, ko ni pašne sezone. Bajtarji so pred drugo svetovno vojno zasnovali in razvijali smučarski turizem, v povojnih letih pa so z načinom svojega druženja prispevali k živahnemu dogajanju na Veliki planini, k ohranjanju njene podobe in namena. Ob današnjem načinu življenja je bajtarstvo lahko alternativna oblika preživljanja prostega časa, daleč od »ponorelega sveta«.
Zasluge, da Velika planina po drugi svetovni vojni ni postala središče množičnega turizma in da namesto prvobitnih pastirskih bajt niso zgradili zadružnih hlevov, je treba pripisati razsodnim ljudem, ki so že takrat videli prihodnost te edinstvene planine v ohranjanju krajine in tradicionalne pastirske ponudbe. K večji dostopnosti in razmahu pohodništva in smučarskega turizma je pripomogla gradnja gondole, žičnic, hotela Šimnovec in planinskih domov. Leta 1959 je bila na planoti postavljena prva turistična hišica, v šestdesetih letih in v začetku sedemdesetih pa je po načrtih arhitekta Vlasta Kopača na zahodnem delu planote pod Gradiščem zraslo 170 hišic obsegajoče turistično naselje za potrebe sindikalnega turizma.
Začetki bajtarstva
Prvi bajtar je bil Rajko Gregorc iz Kamnika. Leta 1930 sta z bratom čez zimo najela pastirsko kočo na Veliki planini, saj je bila razmeroma lahko dostopna in je na svojih pobočjih ponujala ugodno smuko. Kljub začudenim pogledom ljudi se je jeseni z železnim gašperčkom na hrbtu odpravil na planino. V naslednjih letih so mu sledili še mnogi, predvsem mladi fantje, športniki, smučarji, ki so s svojimi druščinami kraljevali na Veliki, Mali in Gojški planini.
Čemu na planino?
Pred drugo svetovno vojno so bajtarji na Veliko planino hodili predvsem smučat, zvečer pa so prirejali veselice, na katerih so mesili in pekli kruh, veliko jedli in pili. Zabavali so se tudi s petjem, plesom in šalami. Pozneje so bajtarji prihajali na Veliko planino predvsem iskat mir in sprostitev. Začeli so se shajati v Domžalskem domu. Konec osemdesetih let se je njihova sestava spremenila. Bajtarji namreč niso več le mladi fantje iz Ljubljane in Kamnika, ampak mešana družba iz raznih delov Slovenije.
Druščine in njihovi simboli
Gondolska žičnica je v šestdesetih letih omogočila lažjo dostopnost do Velike planine. Zaradi čedalje več obiskovalcev in bajtarjev so se oblikovale bajtarske druščine s svojim načinom družabnega življenja in s svojim županom. Da bi bili med seboj še trdneje povezani, so si izmislili in izdelovali bajtarske simbole in tako izoblikovali svojo »bajtarsko« identiteto. Značka prikazuje bistvo bajtarstva: prerez hiše in planinca. Zastava je zelena, na podlagi pa so narisani encijan, planika, smerokaz na Veliko planino in planinska markacija. Eden od simbolov je tudi županska lenta – verižica, sestavljena iz več členov v obliki bajte, vsak člen predstavlja po enega nekdanjega bajtarskega župana.
Bajtarski krst
Pravi bajtar postaneš šele s krstom – takrat dobiš bajtarsko ime, značko in izkaznico. Krščenec mora sesti pred župnika, ta izgovori latinske besede in naredi nad njim križ. Nato župan določi bajtarsko ime. Kolikor črk ima ime, toliko udarcev z vrvjo krščenec dobi. Nato ministrant v novopečenega bajtarja pihne moko in ga poškropi z vodo. Novincu se da na čelo kovanec in se mu v hlače naliva vodo.
Anja Pančur, Katja Kostelac, Eva Cimprič, Katja Velkavrh,
Kaja Reberšek, Maruša Pfajfar, Klara Galičič, Neža Tesovnik, Maša Novak
ŠCRM Kamnik