Polet - Andrej Dekleva in Blaž Kovač: Kam sploh smemo z gorskim kolesom?
Polet, četrtek, 12. aprila 2007
Kolesa, 1. del
Kam sploh smemo z gorskim kolesom?
Uredba pod drobnogledom
Človek je del narave, na katero lahko toliko vpliva, da si jo v določenem obsegu popolnoma podredi. No, vsaj do prve naravne nesreče ali izumrtja človeške rase. Zaradi razvoja in blaginje se je začel človek v naravo vtikati tudi malce drugače in se v prostem času ukvarjati tudi z bolj adrenalinskimi aktivnostmi (alpinizem, turno smučanje ...). Ena takšnih dejavnosti je tudi gorsko kolesarjenje. Delitev na rekreativno ali adrenalinsko plat je odvisna tako od posameznika kot od stila vožnje in je bolj ali manj subjektivna.
Prav gotovo ste že videli gorske kolesarje. Nekateri se v ozko oprijetih pajkicah silovito vzpenjajo po najstrmejših cestah naše očetnjave, »psihopati« v popolni bojni opremi in ohlapnih oblačilih pa preizkušajo svoje sposobnosti in znanje na najbolj vratolomnih spustih. Prve ponavadi spodbujamo, da bi čim laže zmogli klance, pri drugih pa se občudovanje neredko meša s prezirom in sovraštvom – kajti banda se nima pravice voziti po planinskih pešpoteh, saj dela škodo, uničuje naravo in plaši živali, kajne?
Najlepše je, če so pravna pravila jasna in usklajena z zakonodajo. Žal pri nas ni tako. Ob prelomu tisočletja je parlament v naš pravni sistem vnesel evropsko naravovarstveno miselnost. Zakon o varstvu okolja (ZVO) in Zakon o ohranjanju narave (ZON) sta splošna zakona, ki na sistemski ravni urejata varstvo narave in posege v okolje, gorskokolesarsko vožnjo pa prepoveduje Uredba o prepovedi vožnje v naravnem okolju. Vendar pravice in dolžnosti lahko po naši ustavi določa samo zakon. V določenih primerih lahko izjemoma zakon pooblasti vlado, da neko področje uredi podrobneje, a samo, če zakon to izrecno navede. Po sprejetju ZON na ministrstvu očitno nihče ni bil sposoben pogledati, ali ima uredba sploh pravno podlago v zakonu za določanje pravic in obveznosti.
Za kaj gre? Novi ZON namreč ne daje nobenega pooblastila vladi, da uredi področje vožnje v »naravnem okolju« – kar pomeni, da vlada nima pristojnosti določati pravic in obveznosti s podzakonskimi predpisi. In zato uredba ne sme prepovedovati vožnje s kolesi, kaj šele določati kazni! To lahko stori le zakon, zato je uredba nezakonita in neustavna. Poleg tega uredba uporablja tudi pojem »naravno okolje«, ki ga ZON in ZVO ne poznata, in jo je treba tudi s tega vidika presojati v okviru zakonskega okvira. Pri presoji gorskokolesarske vožnje bi se morali ravnati po sistemu varstva naravnih vrednot, kot ga določa ZON. Dokler vidimo cesto, vlako, potko, je naša vožnja legalna, saj ne uničujemo naravnih vrednot in ne delamo škode. Ko potke zmanjka (gozd, travnik), lahko kršimo zakon, ni pa to nujno, saj je treba presojati vsak primer posebej.
Kljub temu »nasprotna stran« ni povsem v zmoti – v nobenem primeru nimamo gorski kolesarji pravice po poteh divjati, spravljati drugih v nevarnost (proženje kamenja, padec v pohodnika), povzročati škode ali kako drugače ogrožati naravnih vrednot (uničevanje bilk, trave, cvetlic, erozija), tuje lastnine (nepokošen travnik) ... Pravica vožnje po pešpoteh je relativna in kdor jo krši s hitrostjo, brezobzirnostjo ali nevarno vožnjo je za svoja dejanja odgovoren.
Kultiviran in dobro vzgojen gorski kolesar ob srečanju z mimoidočimi zmanjša hitrost, jim vošči lep pozdrav, jim podari nasmeh ter se z njimi prijazno pogovori in jim pojasni naše stališče. V koči skupaj spijemo čaj in jim v sproščenem klepetu razložimo, da so zadeve pod nadzorom. Da naše početje ni nevarno. Da naravo spoštujemo. Da jo imamo radi. Da nismo banda. Da se smemo voziti po poteh. Da v tem uživamo. Da imamo radi sebe – in da imamo radi tudi njih.
Zgodovina se ponavlja
Že tolikokrat slišana zgodba slovenskega pravnega urejanja se ponavlja, saj država načrtuje prepoved gorskega kolesarjenja brez kakršne koli analize ali tehtnega argumenta. Pravo in država se morata odzivati na razvoj družbe in z neurejanjem gorskega kolesarstva država pljuva sebi v skledo. Urejeno stanje bi dalo razmah turistični panogi najvišje stopnje (lep primer je območje Gardskega jezera v Italiji) ter povečalo ponudbo in povpraševanje v kolesarski industriji. Dvignila bi se tudi naravovarstvena zavest in dala podporo mladim, ki se ukvarjajo s športom, hkrati pa bi mlade tudi ozaveščali. Narava bi tako res postala del našega življenja, namesto da je zgolj priročen izgovor za reševanje neprijetnih težav lokalnih skupnosti (primere spremljamo praktično vsak dan). Zdajšnji predpisi so neustrezni, država pa sicer pripravlja novo zakonodajo o planinskih poteh, a predlog zakonodaje izrecno prepoveduje vsakršno gorskokolesarsko vožnjo po vseh planinskih poteh, brez izjeme. Absurdno – saj bi bil po taki ureditvi nezakonit celo finale svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu v Mariboru ... Čudna so zakonodajna pota, saj se država s predlogom muči že nekaj let, v zraku pa ves čas visi Damoklejev meč.
Gorski kolesarji, vsaj netekmovalni, nismo organizirani v zvezo, ki bi skrbela za naše interese, stanje pa je slabo. Zastopnika nimamo, trgovci gledajo zgolj na prodajo, kupci samo na ceno, inšpektorji očitno prava še ne poznajo (doslej so po uredbi oglobili celo štiri kolesarje), nekaterim pohodnikom je cilj nedeljskega sprehoda postavljanje ovir kolesarjem (a moram poudariti, da nam je večina naklonjena) in tako naprej. V tem začaranem krogu državi očitno nihče ni sposoben sporočiti, da je naš šport pozitiven prispevek tej družbi in da bi bilo treba urejanje gorskega kolesarstva tehtno in premišljeno urediti. Rešitev je več in čeprav je vožnja dovoljena, ni rečeno, da mora biti brezplačna (podobno kot se plačuje nadomestilo za ceste ob registraciji). Morda bi lahko razmišljali o pavšalnih članarinah (podobno kot pri PZS), ki bi omogočile zbiranje sredstev za urejanje in označevanje poti in kot bonus še zavarovanje. So to le neuresničljive sanje?
Vsak pravi kolesar bi moral apelirati na Kolesarsko zvezo Slovenije, da naj izpolni svojo dolžnost in začne lobirati v okviru morebitnih sprememb zakonodaje, in se tako tudi sam angažirati. V tako neugodnem položaju, kot je gorsko kolesarstvo, kar zadeva pravni red, in ob tako črnogledih obetih se lahko zgodi, da bodo Tanja Žakelj, Nejc Rutar, Blaža Klemenčič in z njimi vsi navdušeni gorski kolesarji nekakšni Moby Dicki – preganjani in obsojeni na izumrtje.
Andrej Dekleva in Blaž Kovač, mtb.si