Švicar v ledeni steni hitrejši kot navaden smrtnik po lestvi...
Urs je rojen med gamsi
Švicar v ledeni steni hitrejši kot navaden smrtnik po lestvi
Druga tekma v lednem plezanju za Slovenski pokal letošnje sezone v Mlačcah pri Mojstrani je odkrila pravzaprav že znano dejstvo: hladen led in tekmovalno vzpenjanje po njem obvladujejo samo pravi mojstri. Pogled na ledeno steno in z dvema ubornima cepinoma ter nekaj špicami opremljenega plezalca pred pričetkom vzpenjanja do zvončka tik pod vrhom ni prijeten. Plezalci, po večini bolj suhljate postave z dolgimi rokami in nogami in gmote ledenih sveč, to naj bi bila kombinacija za šport? In vendar je šport, naporen za akterja in izjemno zanimiv za gledalca. Popoldansko plezanje v težavnostni disciplini, ki naj bi bil zaradi podobnosti s športnim plezanjem bolj čislan med poznavalci človeškega vzpenjanja po vertikalah, se je tekmovalno nadaljevalo še v nedeljo. Hitrostno plezanje, ki še pri publiki dvigne nivo adrenalina, je v časti in pomenu svojega imena odbrzelo od začetka kvalifikacij proti finalnim vzponom v enem samem večeru. Tekmo so otvorili mladinci, ki so težavnost morali dopolniti s hitrostjo. Radovljičan
Rožle Bregar je odnesel zmago pred blejskima dvojčkoma
Matevžem in
Jernejem Vukotičem. Vsi trije so se na koncu smejali na vsa usta, kajti vsi so člani ŠDLP Mojstrana in hkrati, kot je povedal Rožle, prava kompanija.
Po prižigu reflektorjev, ki so ledeno steno obarvali v oranžne odtenke, so cepine in dereze pričeli brusiti tekmovalci večera. Šest deklet in šestnajst moških se je v parih po dva merilo na izpadanje. Vsak tekmovalec je moral najprej plezati eno smer, nato sta si s konkurentom zamenjala varovalni vrvi in po seštevku časov je eden šel v nadaljnje tekmovanje. Drugi, če le ni hotel primrzniti ob potočku, ki teče skozi sotesko Mlačce, si je moral privoščiti kozarec kuhanega vina pri Maukotovi mami. Razen
Romana Tschurtschenthalerja, njemu so organizatorji raje nudili prvo pomoč z nekaj obliži. Južni Tirolec je sredi vzpona prišel v težave in z obrazom udaril v ledeno steno. K sreči se ni zgodilo nič hujšega, le nekaj modric bo kot spomin na tekmovanje v Sloveniji nosil vrli Roman, ki nato ni čakal finala tekmovanja.
Med dekleti je naša
Tanja Grmovšek s pomočjo klubske kolegice
Alenke Lukić dala v koš predstavnici gostujočega Ice Team Italy. Vsem je bilo hitro jasno, da je razred zase Švicar, za katerega je uradni napovedovalec trdil, da je rojen med gamsi.
Urs Odermatt je morda res konkurenca gamsom v domačih gorah, v tekmovanju za svetovni pokal pa je eden redkih, ki uspešno parira ruskim plezalcem, ki so najboljši v tej alpinistično športni disciplini. Zato je bilo finale rezervirano zanj. Svoje mojstrstvo in neverjeten občutek za ledeno vzpenjanje, ki ga v takem tempu navaden smrtnik ne zmore niti po navadni lestvi, kaj šele v ledeni vertikali, je pokazal med obema finalnima vzponom.
Na levi strani je na poti do zvončka porabil le dvanajst sekund, osem manj kot
Primož Hostnik. Ta je v polfinalu izločil enega najbolj znanih lednih plezalcev Slovenije
Pavla Kozjeka, oziroma se je Pavle izločil kar sam, saj ga je v ledu izdal desni cepin, ki se mu je izmuznil iz roke. Prav Pavle je pred kratkim zapisal, da ledno plezanje ni samo privilegij tekmovalcev in vrhunskih športnikov. Morda res ne, toda ob ogledu tekmovanja v Mlačcah je vsakemu navadnemu smrtniku hitro jasno, da je pot do vrhunstva v podobi Ursa, Primoža, Anžeta, Pavleta in ostalih neverjetno dolga, trda in spolzka.
Boštjan Fon