Dotik: Od nékdej lepé so smučine slovele, al lepši od na'Brda bilo ni bilo nobene, nobene nogém bilo bolj zaželene ob času nje snéžne planine ne gore. Osmi februar je, dan, ko praznuje poje-zija in poje zima.
Urša
Ob boku gradu se po nama pasejo sončni žarki, ki jih zrcali jezerska gladina. Dozdeva se mi, da se mi je razpoloženje zaradi postanka na Bledu izboljšalo, da se bo dopolnil smisel izleta v višave. Urši kažem proti vrhovom in jih ponujam v izbiro. "Nisem mislila iti v gore, ampak na kakšno planino. Šla bi na Zajamnike, na odprto, po soncu." Molčim, zavlačujem z odgovorom. "V mislih sem imel izlet nad mejo dva tisoč metrov." Kako naj vem, kaj si resnično želim?
Nebo se prevleče s sivo kopreno. Namero imam, jasen cilj, a cincam, ne bi rad zaostroval, vendar ne tudi popuščal. "Na Lipanci je lepo, višje ne bo nič manj sonca, pred severnikom bova na južnih pobočjih v zavetrju." Tokrat molči Urša. Vso moč, ves nadzor imam v rokah, te držijo in vrtijo volan avta. Kakšen Viševnik neki, me prešine; zavijem proti Kranjski planini, izhodišču za Blejsko kočo.
Od sestopajočih izveva, da na Mrežce ni še gazi, in od oskrbnika Jožeta, da proti Debeli peči nihče ni šel peš. Zavzdihnem, Urša v pobočju vidi hojeno. Ne pomaga, da se imam za boljšega poznavalca razmer, ni me počakala na mnenje in želje, takoj je stopila v breg nasproti vrat koče. Odkar v rokah ne držim volana, stvari nimam več povsem pod nadzorom. Prav je, da je nekaj po njenem.
Do Lipance sem hodil skoraj opotekajoče, nad njo pa pobočje presvetli sonce in Urša stopi hitreje. Razlika med moškim in žensko ni le na prvi pogled ali na prvi korak ali v razkoraku, razlika je tudi v stilu. Po smučini hodim kot po jajcih in marsikatera stopinja se mi predre in podre, palice pa zlahka v sneg zasadim do zapestij. Urši uspeva plesni korak, in kjer se moram navkreber tako rekoč vleči, ima dober odriv.
V sestopu sva si v stilu ponovno različna. Zlahka zaplavam navzdol, leteč na krilih uspeha, ne meneč se za druge ne za sebe, noge se prehitevajo in navidezno puščajo za seboj celo smučino. Od zadaj zaslišim: "Za teboj se vse udira!" V koči si pri Jožetu privoščiva počitek, pijačo in dobro jedačo na žlico. Razveže se mi jezik. Namenoma preslišim in govorim dalje, zato Urša ponovi glasneje: "Joj, koliko ti govoriš!" Res je vse to zaradi navdušenja nad plesom vrh Brd, in brez Urše se tam gori ne bi zavrtel v severnem vetru.
Pohódni mož
V soboto sem pri risih razmišljal o Raduhi, a je v nedeljo vremenska napoved za Gorenjsko primernejša. Na Lipanci bo sončno in lepo, nekaterih podrobnosti pred dvema dnevoma še nisem opazil, svež sneg pa je preoblekel obline strmine. Kako se počutim, je to za pet, za tri ali zanič? Ali bo izlet spremenil, kar čutim globoko v sebi?
Svoje razpoloženje začnem meriti na Bledu, nadaljujem ga med prijetnimi srečavanji, preverim ga v prazni koči, in vedno čutim enako. Ko s krpljami stopim na površje snega in sveta smučarjev, pozornost iz globin preusmerim na sneg. Koliko lepih in deviških smučin je za pokrpati s krpljami! Vsaka smučina le ni dobra za luknjanje, niso vse zanesljive in tudi niso vse lepe. Turni smučarji bi vendarle lahko pustili hojo po svojih sledeh vsaj na nedeljsko popoldne in en dan pred novim sneženjem.
Krasna, hitra, udobna in trdna smučina me pelje na Brda. Lepa je, zato gledam, da je ne uničujem. Zakaj ne hodim s smučmi, je moja osebna in intimna stvar. Tu ni kaj pojasnjevati in se opravičevati. In zato nisem čisto nič manj vreden. Na spihanem vrhu se konča turno smučarski svet, po sobotnem sneženju ni sledi nihče potegnil do Debele peči. In vendar grem dalje.
Ne čutim se več poznavalca snega, le čas ni ovira. Ognem se največji strmini, ne pa tudi pogledu v prepadno dolino, v Krmo. Preverim zavest, kako se počutim globoko v sebi: se je med izletom kaj spremenilo? Na vrhu Debele peči sem izpolnjen, čustvom dam duška. Na površju, površno sem zadovoljen. Ali se tako počutim tudi objektivno, zares, tako zaznava zavest? V svoji notranjosti čutim enako. Danes sem bil sam, vendar nisem bil povsem sam, kajti že veliko let si govorim, da je z menoj vedno energija Marija. Lep šiv, ki bo jutri izginil pod plastjo novega snega, pa bom ohranil s fotografijami in s to zgodbo.
Iztok Snoj