Matjaž Čuk: Tudi nepalska dekleta zmorejo ...
Danes bo nov kraj, novi ljudje. Bežna srečanja, pogovori in adijo. Nikoli več se ne bomo videli. Vmes pa bo moja pot. Ljubim takšno življenje. Popotniško, potepuško. Brez skrbi in obveznosti. Danes tu, jutri tam.
Ko zjutraj odgrnem zaveso me pozdravijo sivi oblaki. Nič zato. Za sivino pride modrina, za dežjem posije sonce.
Za prvimi hišami spet utonem v senco širnih gozdov. Orjaška drevesa, tišina in pot, ki so jo naredili ljudje. Počasi, prav počasi stopam navzgor. Kot da bi se bal, da bo pot prehitro minila. Uživam v samoti. Slišim vsak šum, šelestenje listja, pok vejice pod nogami.
Gozd se razredči. Pred menoj je most čez reko in za njim hiša. Na klopci pred hišo sedijo ljudje. Dve turistki in Nepalka. Odložim nahrbtnik in pozdravim. Izvem, da sta turistki Francozinji in Nepalka njuna vodička. Vedno sem vesel, ko vidim, da tudi nepalska dekleta vodijo turiste. To dekle se je celo naučilo francosko. Doma je iz male vasice Langtang, 3500 metrov visoko, bogu za hrbtom ...
Neverjetno! Kjer je volja, tam je pot ...
Pred menoj je strm vzpon. Sonce se je prebilo že visoko. Jutranjega hlada ni več in na čelo pritečejo prve potne kaplje. Korak postane krajši, a neomajen. Počasi grizem v strmino. Ovinki izginjajo pod menoj, pred mano so novi. A strmina popusti. Že je tu ravnica in na njej hiša. V hiši so ljudje. Pozdravim in sedem za prosto mizo.
Lačen sem. Čas je za kosilo.
Matjaž Čuk