Matjaž Čuk: Kaj bom počel danes popoldne, vem že dolgo ...
Slovo ni nikoli lahko, še posebej, če si se imel lepo. In v krogu moje nepalske družine sem se imel zares lepo. Predvsem Renu me je navdušila s svojo prikupno neposrednostjo in zgovornostjo.
Jutro je zaspano. Niti jaz, niti Renu ne hitiva izpod toplih odej, pa čeprav bo dopoldne kratko. Jutranja kava za dva in zajtrk sta prijetno opravilo. Nato se odpraviva do bližnje hiše, kjer se poslovim od sestrice Khousube. Ronnie je še premajhen in mu ni prav nič mar, da odhajam. Ne pusti se motiti ob gledanju risank na sestrinem mobitelu.
Vrneva se domov. Renu se pripravi za odhod na kolidž. Slovo od mame je prisrčno, oče je že zgodaj zjutraj odšel na delo.
Pozna sva.
Nočem, da bi Renu zamudila, zato greva s taksijem. Med vožnjo si obljubiva, da se bova pogosteje slišala po Facebooku. Teh deset dni, ki sva jih preživela skupaj, je bilo več kot dovolj, da sva postala dobra prijatelja.
Renu izstopi pred šolo. Nasmeh, stisk roke in adijo.
Tudi moje potovanje se bliža koncu. Zadnjih nekaj dni bom sam, a ne osamljen.
Taksi mi ustavi pred hotelom. Pozdravim mojega prijaznega gostitelja in odidem v sobo.
Kaj bom počel danes popoldne vem že dolgo. Izposodil si bom čoln in šel na jezero veslat za dve uri. Sam. S svojimi spomini in razmišljanji. O mojih prejšnjih potovanjih, pravkar iztekajočemu in načrtih ter željah za prihodnost v tej, meni tako ljubi deželi.
Zadnjo večerjo si privoščim ob jezeru. Uživam v samoti, daleč proč od turističnega vrveža. Simfonija valov ob rahlem vetriču je pravi balzam za dušo in zame nocoj najlepša glasba.
Pozno zvečer se vrnem v hotel.
Matjaž Čuk