Gore in ljudje: Novinarji ob vsaki gorski nesreči navedejo, da gre za adrenalinski šport. Na višine grem sežgat adrenalin, ki sem ga v dolini nabral v preteklih delovnih dneh, ne pa pridelat novega. To ni planina osme težavnostne stopnje.
Planina drugačnega videza
Pred eno izmed zadnjih hiš v Krivčevem stoji človek s črnim klobukom in v črnem usnjenem jopiču, ob njem stoji črn pes. »A ni preveč zoprno vreme?« Severniku, ki s planine prinaša bele snežinke, pogledam v obraz. »Je, ampak samo prvi korak.«
Pod trakom se kuha v glavi. Zaščita mora dol z glave! Veter začne na razgreto čelo polagati mrzle obkladke; za golo glavo je dovolj dober glavnik. Potne kaplje navlažijo suhe oči. Motor v nogah še vedno nekaj zavira; ne steče, kot si želim.
Sončna svetloba s svojo ustvarjalno močjo in vplivanjem na pripadajoča nebesna telesa na ustrezen način dokazuje, da je prinašalka vsega naravnega življenja. (*)
Sivkaste skale so si nadele belo čipkasto prevleko. Njihova golota ni prekrita v celoti. Pa saj imajo tudi ženske kak kos kože gol. Tu ni ničesar, kar se da osvojiti. Nekateri omenjajo osvajanje nekoristnega sveta. V katerih primerih gre le za nekoristno osvajanje sveta? Nihče ne hodi v gore zastonj. Kakšna je torej od tega korist?
Ko sem se vrnil z rojstno-dnevnega izleta na Veliki Draški vrh, me je doma čakala kartica: »Trpljenje naredi človeka modrega. Moder človek se izogne trpljenju.« Kaj je oseba napovedovala, zapovedovala ali samo pripovedovala? Tipam v sebi, ali je bila tudi od tega voščila odvisna današnja izbira izleta.
Če v oko pade svetlobni žarek najbolj oddaljenih zvezd, sploh ne bi bil opažen, če oko samo ne bi imelo sončne narave! (*)
Stopim na najvišjo točko Velike planine, da bom lahko rekel: stal sem na vrhu. Kako lahko rečem, da sem bil na Veliki planini, če sem bil gori le v sončnem vremenu, ne pa tudi v snežnem metežu? Bo enkrat treba iti na Veliko planino kar sredi nevihte? Biti gori ima resnično veliko pomenov.
Oči opazujejo dogajanja po neznanih pravilih. Večkrat sem že slišal za naravne zakone ali za zakone narave. A kdo je potem zakonodajalec? Pri isti teži na hrbtu se je pritisk zelo zmanjšal. Hodim z lahkoto. Sem kaj izgubil? Zna biti, ampak ne iz nahrbtnika! Kakšno težo je navzgor prenašala glava?
V človeškem očesu so snovi in elementi v pigmentu, v mrežnici in v tekočinah kristalne leče, kot tudi v šarenici in roženici, sestavljeni in so vsi soncu podobne narave, torej nosijo v sebi samo eterične svetlobne snovi. (*)
Veter vleče in žene oblake čez plan, čez blede skale na beli podlagi. Bledikavo ozadje ne daje občutka, da sonce kaj greje. Vem, da bi bilo v temi še veliko hladneje. Morda tudi sam nosim nekje v sebi svetlobo, le da je ne morem videti. Na zaledeneli planoti začutim, kako toplo mi postane pri srcu.
Oh, sonce pošilja skozi oblačno zaveso bežen pozdrav! Vse se spreminja. Če tega ne opazim od enega izleta do drugega, potem mislim, da grem vsakič na isto Veliko planino, celo da sem sam venomer isti. V koči so stalni gostje in isti oskrbnik. Obara je še vedno enako dobra. Črno vino naročim tokrat drugačno, a tudi to je odlično.
Ker samo enako lahko privlači enako in to uporabi, je oko sestavljeno iz vseh elementov, ki prevladujejo v svetlobi. (*)
Naslednji dan me v službi izprašajo, ali sem bil jaz tisti, ki je na Veliki planini zvečer našel mrtvega človeka. Ne, nisem bil in nisem ga videl. Sploh pa nisem nikogar ne srečal ne videl. Kako so našli prav mene? Saj jim nisem povedal, kam grem. Preberem časopisno novico. Omenjajo samo človeka, in ne planinca ali kakšne tretje vrste adrenalinca.
Pomembno je vedeti, da človek ne vidi predmetov samih, temveč samo njihove ustrezne zrcalne podobe. To se zgodi tako, da jih črna zrcalna površina zadaj sprejme in jih takoj po sprejemu spet popolnoma osvetljene vrže navzven in šele tam zagledamo stvari na tistem mestu, kjer se nahajajo v svoji naravni resničnosti. (*)
(*) Jakob Lorber, Zdravljenje in negovanje zdravja
Iztok Snoj