Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli).
V ritmu Matajura
Igor poskuša navdušiti sina za nedeljski izlet. Ve, da Tin v gorah tudi rad opazuje ljudi. »Gora bo dobro obiskana in pod vrhom bo odprta posebna koča.« »Je veliko za hoditi?« »Ni. In z vrha se vidi morje.« Čeprav so se peljali z morja, kamor naj bi se videlo z gore, se z avtom vozijo več kot dve uri. aNton je ovinkaste ceste že nekoliko naveličan. »Voziti se štiri ure za bore tri ure hoje, to pa ne gre. Hodili bomo počasi in se na vrhu tudi ustavili.«
Od daleč je bil Matajur videti pusta, umazano rjavkasta gora, sedaj pa so se pripeljali na prijazno, zlato rjavo travnato planjavo. Sonce je poleg suhe trave ogrelo kri hodcev. Ob poti so posamezni iglavci rasli po parih, stari in manjši brini so delali družbo večjim mladim in vitkim smrekam. Pri zadnjih drevesih aNton poklekne v travo. »Kaj misliš moliti,« se hahlja Igor. »Naravo želim slikati, ko jo vidijo otroci.« »Lahko bi tudi počepnil,« meni Igor. »Misliš, da je čepeti isto kot klečati?«
Igorju gredo kocine pokonci, ko zagleda Tina: fant stoji na vrhu ostrega skalovja. Celo skozi podplate začuti njegovo ostrino, ko skoči k sinu. »Zakaj so te skale drugačne od onih na Mali planini?« vpraša Tin. Igor ni geolog, aNton pa poskusi: »Material je drugačen in orodja za obdelavo, na primer veter in voda, so tudi drugačna.«
Kmalu zatem se aNton usede ob poti in prisloni hrbet na svetlečo se lanskoletno travo. Noge iztegne kot dve anteni za lovljenje zemeljskih zvokov, neslišnim ušem. Miže uživa in ni videti, da se mu mudi vstajati. »Oči, kaj pa počne dedi?« zanima Tina. »Poskuša začutiti utrip gore.« Poskusi tudi Tin, a le za kratek čas. Pritegne ga majhen pes na še manjših tačkah.
»Glavno je, da je fant ponovno v pogonu,« si misli Igor, na glas pa reče: »Gotovo bomo tudi na vrhu videli kakega psa.« Do cerkvice se Tin ne ustavlja več. Na vrhu Igor močno maha z rokami v različnih smereh in spotoma razlaga imena gora, po katerih je hodil. Levo od Krna se vidi tudi vršiček Triglava. Naenkrat pogleda na uro: »Pozni smo, danes se ne bomo ustavili v koči,« »Oči, če si pa rekel!« »Nič se nam ne mudi,« pritrdi fantu aNton. Igorju ni prav: »A sedaj boš pa s fantom držal?«
Postreže jim Katarina, hči predsednika Planinske družine Benečije, pomaga ji oče Pavel. V izbi je veselo, Stane Rovtar je z Vipavskega pripeljal prijatelje. Sedaj je Igor tisti, ki mu ni več mar, kako dolga bo še njihova vožnja do morja, tako se vživi v družbo. Kar ne bi vstal od mize. Na vratih sklene: vrne se ob prvi priložnosti.
Že drugi konec tedna zaporedoma izletnikom vreme ni naklonjeno. aNton bi šel na nedeljski izlet bližje, Igor pa ne popušča: »Rekel sem, da gremo tja ob prvi priložnosti.« Na Matajurju se Tinu zdi tokrat vse nenavadno drugače. Vznemirja ga tihota svežega snega. Kot bi ne hodili po isti poti in bi ne bili na isti gori. Kaj bo počel na vrhu? Ne bo se videlo ne Triglava ne morja.
Tin vpraša dedija: »Kakšen je pa današnji utrip gore?« »Saj sam praviš, da danes goro čutiš drugače.« »Ali se utrip gore spreminja?« »Ne vem. Vem pa, da hodijo v gore ljudje z različnim utripom. Mogoče se to odraža tudi na gori.« Vključi se Igor: »Kaj pa, če občutiš le lastni utrip?« aNton ostaja tiho in si misli med hojo: »Ko bi le večkrat bil usklajen z ritmom gore … in ko bi danes vsaj malo posvetilo sonce …« Želja se mu uresniči na vrhu: oblake predre sončka mehka svetloba. Svetlika se jim še dobršen kos poti proti dolini.
Iztok Snoj