Anže Šenk: Lani sem razmišljal kaj napisati za zbornik ob obletnici tridesetih let zelo uspešnega alpinističnega odseka na Jezerskem, ki po kratkotrajni suši spet bujno cveti. Najbolj sem doma v turni smučariji znotraj bratskega odseka TTSO, zato sem se odločil omeniti nekaj mojih razmišljanj na to temo.
Večkrat opažam, da se na Jezerskem, in tudi drugod, zaradi rezultatske obremenjenosti marsikdo nerad udeleži zimskih tekmovanj. Le ta bi vsi lahko izkoristili za prijetno druženje in prijetno fizično in tudi psihično sprostitev.
Zmaga res predstavlja uspeh, predstavlja dokaz, da je posameznik delal dobro, prinaša veliko zadovoljstva, dokaz vsem, ki niso verjeli vanj. V določenih športih prinaša celo materialne in druge koristi. Do tu je pomen zmage lep, motivacijsko bogat in izrazito pozitiven. Tako kot dan zamenja noč in srečo občasno zamenja smola, tako zmagi slej ko prej sledi poraz, razočaranje, nesreča ali celo poškodba. Je prav, da kogarkoli, zlasti pa mlade, vzgajamo v težnji po zmagi? Je prav, da se s tem obremenimo? Neredko se pojavi strah pred porazom, pred neuspehom, ki prinese tremo in veliko strahu na tekmovanjih in tudi drugih področjih športa, tam, kjer bi se pravzaprav morali zabavati.
Sploh mlade naj bi k tekmovanju ne spodbujali zato, da bi tam zmagal, vendar zato, da se naučijo brezkompromisno in agresivno boriti inp. Vsa prava tekmovalnost pa naj pride na vrsto s časoma. Tekmovanja naj bi služila samopreverjanju, samonapredovanju, k tekmovanju s samim seboj. Na ta način tudi »nekoliko manj uspešni« lahko obdržijo motivacijo za nadaljevanje in zdrav šport. Morda pa kasneje prav kdo od teh postane tudi šampion.
Na ta način pozimi s stalnim udejstvovanjem na prijetnih srečanjih s podobno mislečimi, osvojimo visoko raven fizične in upam tudi zdrave psihične pripravljenosti. Ko nenadoma postane nekoliko topleje in razmere postanejo odlične za našo prisotnost vse povsod po gorskem svetu, smo do zob opremljeni s primernim orodjem, (telesna in psihična pripravljenost, motorične sposobnosti, ravnanje z opremo…) za najlepše doživljanje spomladanskih sončnih dni. Nasmejani skočimo npr. kako lepo dopoldne na Kredarico in nato odvriskamo v elegantnih zavojih nazaj v dolino. Kako lepo se je maja s smučmi in prijatelji brez prevelikega napora povzpeti na Grossglockner in nato uživati v smučariji in se ustaviti tik pred avtomobilom na parkplacu. Ima morda kdo raje pešačenje po goli skali in trudne korake s težkimi nogami po dolgi osušeni poti z vrha v dolino?
Naj zaključim. Vsem želim, da v prihodnje izkoristijo zimska turnosmučarska »srečanja« predvsem kot spodbudo za redno aktivnost in pripravo na spomladanske ture v katerih bodo tako pripravljeni lahko še bolj globoko in s še bolj svetlečimi očmi doživljali dneve v naravi, predvsem pa privlačnem gorskem okolju. Upam, da prav te dni s pogledi polnite nasmejana srca, ki v enakomernem ritmu hitijo v višave na bele poljane.