Primorski dnevnik – Vanja Sossou: Če se bom prepričal, da ga je mogoče presmučati, se bom na K2 odpravil leta 2009
Primorski dnevnik, nedelja, 18. novembra 2007 - GORIŠKI PROSTOR
Nabito polna dvorana goriškega Kinemaxa je pred dnevi navdušeno sprejela Dava Karničarja, svetovno priznanega slovenskega ekstremnega smučarja in alpinista z Zgornjega Jezerskega, ki smučarsko tehniko obvlada kot malokdo. Srečanje s Karničarjem je bilo vključeno v pobudo »Monti film 2007«, ki jo v teh tednih v Hiši filma prireja goriška sekcije CAI v sodelovanju s tržaškim kulturnim društvom Monteanalogo in z družbo Transmedia. Dobrodošlico je prisotnim v imenu organizatorjev izrekel Marco Mosetti, oblikovalec glasila goriške sekcije CAI »Alpinismo Goriziano«, ki je predstavil kratko zgodovino doslej uspelih in neuspelih poskusov smučanja s himalajske gore Čhomolungma ali Sagarmatha, bolje poznane kot Everest Sledila je projekcija šestminutnega filma »Lauberhornrennen im Sommer«, med katerim švicarski umetnik Daniel Zimmermann na svojevrsten način išče popolno in dovršeno, človeku še nedosegljivo linijo spusta po svetovno znani smukaški progi v Wengnu. Avtor je vzdolž celotne proge postavil preko deset tisoč lesenih letvic, ki so označevale idealno smer, po kateri bi smučar lahko progo presmučal v še nedoseženem rekordnem času.
»Smučanje s sedmih vrhov« pa se glasi projekt Dava Karničarja, ki je osnovan na neprekinjenem smučanju s sedmih najvišjih vrhov vseh celin. Iz te dolge pustolovščine, ki jo je Karničar uspešno zaokrožil pred letom dni, je nastal istoimenski dokumentarni film, avtor katerega je Boštjan Vire. Film je Davo posvetil v gorah umrlima bratu Luku Karničarju in prijatelju Radu Markiču. Po zaključenem predvajanju filma se je Karničar prepustil odgovarjanju na vprašanja, ki mu jih je radovedna publika zastavila. Za prevajanje je poskrbel Beni Kosič.
V gore greš zase, ne pa za slavo in denar
Aconcagua, Triglav, Eiger, Kilimandžaro, Elbrus, Mt. Kosciusko, Denali, Mt. Winson, Anapurna, Dolgi hrbet, Matterhorn, Grintovec, Mont Blanc, Storžič. Z vseh teh vrhov, kot še z marsikatere zakotne gore, je risal zavoje v zasnežene strmine slovenski alpinist Davo Karničar, s katerim smo se pogovorili ob robu večera v goriškem Kinemaxu.
Koliko let že traja vaša zgodba z gorami? Kaj vas je pritegnilo vanjo?
Zares lepo vprašanje. Nisem se sam odločil, da bi z gorami vzpostavil kontakt. Enostavno, v hribih sem rojen. Nisem se moral posebej odločati o izbiri športa, s katerim naj bi se ukvarjal, pa tudi staršem se ni bilo treba odločati, kaj bodo meni kot otroku ponudili. Moj oče je bil učitelj smučanja in obenem oskrbnik Češke koče pod Grintovcem. Čisto naravno je bilo, da sem svoje otroštvo preživel tako, da sem preko zime do zadnjih poletnih jezikov snega ob tisti koči smučal. Pohodništvo, plezanje, planinarjenje so bila zame povsem spontana. Kot pravim, nisem se zavestno odločil, da bom hodil v hribe, pač pa mi je to narava ponudila in s časom sem to vzljubil. Ni pa nujno, da se vsakdo, ki je rojen v takem okolju, začne s temi dejavnostmi ukvarjati. Meni je bilo to k sreči všeč.
Če izpustimo dejstvo, da je Everest najvišja gora sveta, kaj vam ta osebno pomeni in kaj vas je izučil?
Gora je ogromno in marsikatera gora je takšna, da se jo da presmučati. Toda Everest je bil zame izziv prav zaradi tega, ker je pač najvišji. To moram priznati. Hotel sem storiti nekaj, kar še ni nihče prej storil. Ob prvem poskusu na Everestu sem se mogoče več naučil kot ob drugem, uspelem. Prvi poskus leta 1996 sem plačal z izgubo dveh prstov na levi roki. Tam sem se najbolje prepričal, da je treba za dosego takega cilja, kakršnega sem si ga jaz zastavil, odpravo temeljito organizirati. Ob sebi moraš imeti ekipo, ki te podpira, vate verjame in ti pomaga premagati težave, ki nastopijo, še preden se sploh odpraviš na pot.
Ko sem prvič poskusil na Everestu, sem spoznal, da želja po uspehu ne sme biti samo moja, ampak moram zanjo pridobiti vse druge člane tima. Lepo je, da so tudi ljudje, s katerimi si vse pripravil in izpeljal ponosni, da je stvar uspela. Bila je res dobra šola, kar se organizacije tiče. Ko sem bil mlajši, sem mislil, da zadostuje, da si kupiš letalsko karto, nabaviš nekaj hrane, greš v steno in si tam do konca trmast, vzdržljiv in vztrajen. Sedaj vem, da se kvalitetnih projektov tako ne da izpeljati, ker je dela preprosto preveč. Imel sem veliko sreče, da mi je neprekinjen smuk z Everesta uspel. Obenem pa si ne smem pričakovati, da mi bo sreča vedno naklonjena. Sem pač privilegirana oseba, ki je v pravem trenutku naletela na dobre vremenske razmere in dobro telesno pripravo; splet teh okoliščin je omogočil takšno smučanje.
Je za dosego ciljev, ki si jih zastavljate, potrebna določena mera egoizma ali individualizma?
Zagovarjam tezo, da moraš bit egoist. Če ne zadostiš svojim pričakovanjem, tako v hribih kot v vsakdanjem življenju, če sam nisi zadovoljen, ker nisi zmogel tistega, kar si načrtoval, potem tudi drugim ne moreš pomagati. Tisti, ki živijo ob tebi nimajo ob sebi srečne osebe, sproščenega, navdušenega človeka. V tej smeri jaz egoizem nedvomno zagovarjam. Da dosežeš nekaj, kar v zgodovini nihče še ni naredil, mislim, da moraš biti še celo izpostavljeno egoističen. Sem egoist tudi zato, ker ob pripravah na take odprave zapostavljam družino, kar gotovo ni moja pravica. Prav skozi moj ritem priprav in oddaljenosti od družine jemljem svojim otrokom dneve, ki bi jih sicer preživeli z menoj. Zakonskemu partnerju, ženi, vsiljujem tak ritem življenja, ki ni normalen. Ni tistega vsakdana, ki ga po službenih obveznostih družina skupaj preživlja doma. Mojega egoizma torej nikakor ne morem zanikati.
Vzponi na osemtisočake so postali komercialno blago. Alpinizem ohranja svoj ustvarjalni naboj?
Gotovo lahko z izbiro cilja in načina vzpona na goro ohranimo prvinski vzgib alpinizma, ki ga ta ima v sebi. Mislim, da si še lahko »raziskovalec nekoristnega sveta«, moraš pa se oddaljiti od tistih vrhov in območij, kjer se številne komercialne odprave zadržujejo. V naši družbi pa je vedno manj prostora za iskren, ne od medijev in komerciale pokvarjen alpinizem. Mislim, da zase lahko še vedno greš v hribe. V hribih je hlastanje po slavi, opaznosti in denarju prenevarno. S takimi motivacijami te gora lahko kaj kmalu pokoplje. Najvišja vrednota pa je vedno življenje samo. Mislim, da se jaz tega tudi držim, čeprav bi se lahko zdel nedosleden, saj sem tudi jaz finančno delno odvisen od svojih uspehov. Zavedam pa se tega mehanizma in od njega držim pravo distanco. Vem, da ne smem postati odvisen od uspeha na gori.
Drži, da se nameravate s smučmi spustiti z vrha K2?
Ravnokar se v mojem življenju končuje neko specifično obdobje, ki sem ga posvetil izgradnji hiše. Tri leta nisem bil v Himalaji. Naslednje leto pa nameravam v Karakorum na goro Broad Peak predvsem zato, da bom preizkusil svoje stanje, koliko sem fizično in psihično pripravljen. Na odpravi bom imel možnost, da bom lahko opazoval in raziskoval sosednjo goro K2. Skušal bom poiskati smer, po kateri bi bilo mogoče neprekinjeno smučati od njenega vrha do vznožja. Sicer sem na K2-ju do višine osem tisoč metrov že bil po smeri prvopristopnikov. Takrat sem spoznal, da je na grebenu Abruzzi dobrih petnajst metrov skoraj navpičnega skalnatega kamina, ki ga po mojem mnenju ni mogoče presmučati. Pot bom moral poiskati kje drugje, morda v centralnem delu stene. Če se bom prepričal, da je z gore mogoče smučati, se bom na K2 odpravil s svojo ekipo spremljevalcev leta 2009. To bi rad naredil še pred svojim petdesetim letom.
Vanja Sossou