Primorski dnevnik - Veronika Sossa: Tržaški alpinist, novinar in pisatelj Dušan Jelinčič je predaval dijakom. S fotografskim gradivom je razkril skrivnosti in zanimivosti čarobnega sveta Himalaje in Karakoruma.
S fotografskimi utrinki iz alpinističnih odprav v Himalajo in Karakorum je Dušan Jelinčič včeraj pred množico italijanskih dijakov preletel vse tri svoje podvige, se zaustavil na zanimivostih in značilnostih življenjskih izkušenj, ki jih je sam podoživel tudi med pisanjem svojih številnih romanov. V konferenčni dvorani liceja Gallilei je nastopil v sklopu projekta Šport in kultura 2010, ki ga že 11. zapored prireja licej Petrarca v sodelovanju s Pokrajino Trst.
Leta 1986 se je Jelinčič kot prvi alpinist iz Furlanije Julijske krajine povzpel na vrh osemtisočaka Broad Peak. Štiri leta kasneje se je udeležil odprave na Everest, leta 2003 pa se je spet vrnil v Karakorum in osvojil Gašerbrum II.
Dijakom (med njimi ni bilo slovenskih, čeprav so šole prejele vabilo) je pred začetkom predvajanja diapozitivov orisal način, kako se stopi na vrh osemtisočaka. Pravi, da je sam vsakič izbral najbolj pravičnega: »Šel sem brez dodatnih vrvi, brez kisika in brez nosačev. Menim, da podvigi tistih, ki se poslužujejo teh pomoči, niso enakovredni mojim. Nekateri se na vrh namreč podajo s šestimi nosači, ki jim prinesejo čisto vse in jim včasih celo pomagajo pri vzpenjanju. Gre za enostavno primerjavo: če 100 m prevoziš z motorčkom, je najbrž lažje, kot če jih pretečeš.«
Jelinčič je svojo alpinistično pot začel skoraj naključno. Na prvi odpravi se je pridružil skupini slovenskih alpinistov: »Želeli so sicer, da bi jih spremljal kot novinar in torej po odpravi napisal knjigo. Ker pa le »spremstvo« ne odraža mojega značaja, sem se odločil, da se bom tudi sam povzpel na vrh Broad Peaka. Že prej sem rad plezal in bil alpinist, tak izziv pa je bil zame novost.« Potem ko je povabilo sprejel, so se začele priprave: tekel je po Napoleonski cesti (včasih tudi z 10 kg obteženim nahrbtnikom), na dva tedna pa je moral z drugimi člani odprave prestati test - v 38 minutah je moral na vrh Nanosa in nazaj, in to ponoviti dvakrat v istem dnevu.
Rezervacija ... osemtisočaka
Odprave so nekoč trajale tudi tri mesece, zdaj pa je organizacija hitrejša in lažja. Za to skrbijo tamkajšnje agencije, ki odpravi ob prihodu ponudijo popoln paket: od nosačev do prevoza. Prav zato je tudi trajanje odprave lahko krajše.
Nihče ne sme na osemtisočak, ne da bi ga prej rezerviral. »Vsak alpinist mora doplačati poseben davek za vsak osemtisočak, ki ga hoče osvojiti. V nasprotnem primer te doleti mastna globa in zapor, drugim plezalcem iz tvoje države pa ni več dovoljen vzpon na tisti osemtisočak.«
Nosači so tisti, ki odnesejo vso potrebno opremo in hrano do baznega tabora - vsak alpinist nosi 20 kilogramov, preostalih 40 kilogramov pa nosači. Potovanje do baznega tabora je na primer pri odpravi na Broad Peak trajalo 11 dni - v tem času je skupina 14 alpinistov in 130 nosačev živela skupaj. »Spominjam se, da so nekateri po tolikih dneh tudi izgovorili nekaj slovenskih besed.«
Potrpežljivost je nujna
Pripoved Jelinčičevega prvega vzpona na osemtisočak s pomočjo fotografskega gradiva je bila včeraj popolna - tržaški novinar in pisatelj je dijakom nakazal vse značilnosti visokogorskega alpinizma. Tudi smrt. Slika ponesrečene alpinistke, ki jo je zasul plaz, ga navidez ne presuni: spominja se, kako so jo odnesli do visokogorskega pokopališča in se od nje poslovili s krajšim verskim obredom. Pravi, da se vsekakor s Himalaje vrne 99,9 % vseh alpinistov: »Če upoštevaš vsa pravila, ni nevarnosti. Biti pa moraš zelo pozoren in previden. Skratka: v gore ne greš v smrt, ampak po življenje,« utemeljuje Jelinčič.
Izkušnja v Himalaji ni le izziv, temveč tudi sprememba v načinu življenja. Potrpežljivost je edina pot do cilja, saj pohod na goro traja dolgo: prihodu na bazni tabor sledi aklimatizacija, šele potem vzpon. Življenje teče tu v počasnejšem ritmu kot sicer, kjer je edino razvedrilo pogovor s prijateljem ali pa knjiga.
Med vzponom je razmišljanje o cilju posredno. Misli so osredotočene le na naslednji korak, občutki o podvigu pa nastopijo šele kasneje. »Niti na vrhu ne razmišljaš dolgo o tem, kar si komaj dosegel. Važno je, da se poslikaš in imaš tako dokazno gradivo, da si bil na vrhu, potem pa je prva skrb edinole sestop,« razlaga Jelinčič, ki je svoje občutke spoznal pozneje in jih nato prelil v romane. Alpinistična literatura je tako s tržaškim pisateljem ubrala novo razvojno pot. Odločil se je, da bo v svojih romanih pisal o spremembah v človeku, ki doživlja in živi ob negibni gori.
Časovna stiska Jelinčiču včeraj ni omogočila, da bi dijakom predstavil vsa potovanja na vrh sveta. Kljub temu mu je uspelo, da je razkril delček čarobnega sveta alpinizma.
Veronika Sossa