Jana - Carmen Leban: Premagal raka, prehodil transverzalo in napisal knjigo
Zamejski Slovenec Matjaž Klemše si bo za vedno zapomnil leto 2006, ko se je pri sedemindvajsetih letih in pol spopadel s kruto resnico. Še preden se je dobro zavedel, od kod težave, je bila diagnoza postavljena - rak na modih. Ni bilo lahko, pravi, a se je v trenutku odločil, da se bo bojeval, in se zaobljubil, da bo, če zmaga v boju z zahrbtno boleznijo, prehodil Slovensko planinsko transverzalo od Maribora do Ankarana.
Prav presenetljivo je, da je Matjaž že od malega razmišljal o tem, da utegne zboleti za rakom. »Mama je delala kot bolničarka in doma smo se velikokrat pogovarjali o bolezni. Povedala mi je tudi za rak na modih, za katero največkrat zbolijo mladi fantje,« pove Matjaž, ki na življenje gleda precej optimistično. Še vedno ne ve, kako se je to zgodilo, ko je kot desetletni deček s prihranki vplačal skromni prispevek za gradnjo bolnišnice v Avianu, kjer se zdravijo bolniki z levkemijo in drugimi oblikami rakavih obolenj. »Takrat se mi še sanjalo ni, da bo prav ta bolnišnica odigrala tako pomembno nalogo v mojem življenju. Odrezek o vplačilu hranim še danes.«
Zdravljenje v Avianu kot počitnice
Bolnišnica v Avianu, ki so jo zgradili s samoprispevki državljanov pred dvema desetletjema in v kateri delajo največji strokovnjaki, je tik pod gorami.
»Čeprav smo se spopadali s hudo boleznijo, so se med bolniki stkale pristne vezi. Za posebno razpoloženje je skrbel Dario, ki je kljub kruti življenjski usodi poskrbel, da smo se veliko smejali. Bil je ozdravljen narkoman, preživel hudo prometno nesrečo in se spopadal s tumorjem na kolenu. Bil nam je nekakšen zgled in nam dal vedeti, da se je vredno bojevati. Ko se moje misli vrnejo v tiste čase, imam občutek, kot da je bilo to počitniško naselje in ne bolnišnica. Ko je bilo lepo sončno in se nisem slabo počutil po kemoterapiji, sem vzel krožnik pašte in se podal na teraso. Zrl sem v gore in razmišljal, koliko lepih trenutkov sem preživel v miru, tišini in nepozabnih razgledih, ki ti jih ponuja planinski svet.«
Čez hribe peš od Maribora do Ankarana
»Če bom ozdravel, bom prehodil slovensko planinsko transverzalo, kar sem imel v načrtu že nekaj let, sem se odločil nekega dne. »Gre za planinsko pot, dolgo okrog 500 kilometrov. Začne se v Mariboru, poteka pa prek Pohorja, Kamniških Alp, Karavank, Julijcev, po idrijsko-cerkljanskih in goriških hribih ter po Krasu do Ankarana.
Pot je sicer prehodilo že veliko planincev, a Matjaž se je odločil, da to stori neprekinjeno, in porabil 28 dni.
»Na pot sem se odpravil na začetku poletja leta 2007, sedem mesecev po tem, ko sem končal zdravljenje. Da se pot začne v Mariboru, je imelo zame poseben pomen. Prav tod sem namreč dokončal študij gradbeništva kot študent na izmenjavi. Mesto in ljudje so me tako pritegnili, da sem se pozneje za krajši čas zaposlil na fakulteti.«
Posebnih priprav za podvig ni bilo. »Čeprav sem že od otroških let, sprva s starši, potem pa sam veliko zahajal v hribe, sem jih med boleznijo lahko gledal le od daleč. Sedem mesecev po končanem zdravljenju sem se počutil dovolj močan za podvig. Kondicijo sem nabiral s kolesarjenjem, tekom in daljšimi sprehodi na okoliške hribčke.«
Poti niti ni posebej načrtoval. »V nahrbtnik sem spravil opremo in se z avtostopom odpravil do železniške postaje v Sežani in nato v Maribor. Potem pa samo zemljevid in stari vodnik v roke ter sem šel novi dogodivščini naproti Matjaža je presenetilo, kako malo ljudi je med tednom srečal na Pohorju. kjer je večkrat naletel na prazne ali zaprte koče.
»Še dobro, da sem s seboj tovoril šotor in spalno vrečo ter kuhalnik, na katerem sem si večkrat kaj skuhal. Kampiranje seveda ni bilo mogoče v Julijskih Alpah, saj je večina tega območja v Triglavskem narodnem parku, kjer je to prepovedano.«
Med potjo si je pridno delal zapiske in že takrat se mu je porodila ideja. da bi napisal knjigo. Roman z naslovom V zakrpanih gojzarjih je najprej napisal kot potopis in ga dal prebrat prijatelju jezikoslovcu, ki mu je predlagal. naj ga pošlje kateri izmed založb. V Sloveniji žal brez uspeha, se je pa za njegovo knjigo zagrela Tržaška založba. »Predlagali so mi, naj naredim nekaj popravkov in naj v knjigo vnesem svoja razmišljanja, saj bo kot roman bolje bran. Priznam, da to ni bilo prav lahko, a sem bil s končnim izdelkom nadvse zadovoljen.« Knjiga je izšla decembra 2009, sedaj je v knjigarnah že ponatis.
Človek nikoli ne sme obupati
Občutek, ko zveš, da si resno bolan, res ni prijeten, pravi Matjaž, a se je kljub temu takoj odpravil v gore - šel je na Korošico in neizmerno užival. »Vedel sem, da časa ni prav veliko, zato ker rak na modih sodi med tiste, ki zelo hitro napredujejo. Temeljito sem se pogovoril z zdravnikom, potem na internetu poiskal gradivo o bolezni, poteku zdravljenja in informacije o tem, koliko možnosti imam, da ozdravim. Že to mi je vlilo veliko poguma. Popolnoma sem zaupal zdravnikom in uradni medicini, na kakšne alternativne metode pa nisem pomislil, saj niti nisem imel časa. Če bi okleval z odločitvijo, kako se bom zdravil, bi se medtem rak razsejal že po telesu.«
Matjaž danes, pet let po tem, ko je zbolel, živi povsem običajno življenje - hodi v službo, z dekletom pogosto zahajata v gore. »V zadnjem času naju privlačijo brezpotja, saj le tam lahko doživiš tisto pravo samoto in mir, poleg tega preizkušaš svoje sposobnosti za orientacijo.«
Zaupa mi, da se vsak dan spomni na tiste dni, ko se je spopadal z boleznijo, saj ga nanjo vsakokrat, ko se pogleda v ogledalo, spomnijo šivi na vratu, ki kažejo na sled katetra, po katerem so v telo pritekala zdravila. Volja najde pot, pravijo, in Matjaž Klemše je dokazal, da to res drži .
Carmen Leban