Dnevnik – Tatjana Pihlar: Vikende so nekoč kupovali za vrednost ene motorke, danes pa ...

Dnevnik, sobota, 12. maja 2007

V objektivu Triglavski narodni park

Vikende so nekoč kupovali za
vrednost ene motorke, danes pa so cene zblaznele

Velik je 83.807 hektarjev, deli si ga osem občin (Bovec, Bohinj, Kranjska Gora, Bled, Tolmin, Kobarid, Gorje in Jesenice), obsega 25 naselij, v njem živi več kot 2300 prebivalcev (od tega dve tretjini v Bohinju), na leto ga obišče pri

V zdajšnjem obsegu obstaja 26 let, vsaj zadnjih osem let tečejo burne debate o tem, kako spremeniti za nekatere neživljenjski zakon o TNP, ki naj bi prebivalce parka v glavnem le omejeval in jim jemal, dajal pa bore malo.

Nekdanji bohinjski poslanec iz vrst takrat vladajoče LDS Dušan Vučko je tako na začetku leta 2003 skupaj s tremi poslanskimi kolegi v parlamentarni postopek vložil predlog spremembe zakona o TNP, ki se ga je oprijel vzdevek Vučkov, a je po štirih letih še vedno v drugi obravnavi.
Leto kasneje so predlog zakona o TNP vložile civilne organizacije, zadnjih dvanajst mesecev pa svojo zakonsko različico pripravlja še 15-članska strokovna komisija, ki jo je imenoval okoljski minister Janez Podobnik. Trenutno so pri tezah za osnutek zakona, jeseni naj bi zakonsko besedilo poslali na vlado, okoli novega leta pa še v parlament, a bo ta najprej moral obravnavati in (že zaradi zamenjave oblasti, ki se je medtem zgodila) skoraj zagotovo tudi zavrniti Vučkov zakon.

Vučko: Novi zakon še bolj omejevalen od starega

Dušan Vučko danes sicer ni več poslanec, njegov zakon pa je kljub temu še vedno v parlamentarnem postopku, iz katerega ga sploh ni mogoče umakniti, saj je matični odbor za okolje in prostor v prejšnji sestavi že obravnaval in sprejel dopolnila. Vučko ugotavlja, da pripravljalci novega zakona o TNP "kakšne tople vode niso odkrili" in da na njegovo veselje v veliki meri povzemajo to, kar je v svoj zakon zapisal že sam, "so pa pri varstvenih režimih in določanju izjem popuščali ortodoksnim okoljevarstvenikom, zato so teze za novi zakon še bolj omejevalne kot dosedanji zakon". Glede načrtov, da bi ga poslanci dobili na mize prav kmalu, pa je Vučko zelo črnogled: "Ministru Podobniku sem obljubil, da mu bom plačal kosilo, če bo zakon sprejet v tem mandatu. Sam trdim, da ga ne bodo mogli uskladiti, a bom z veseljem plačal kosilo, samo da bi bil zakon, kakršenkoli že bo, čim prej sprejet in da bi se v parku končno vedelo, kaj je v parku dovoljeno početi in kaj ne."

Teze za novi zakon o TNP predvidevajo, da bodo zunanje meje parka ostale enake, notranje pa naj bi park razdelili na tri namesto na dosedanji dve varstveni območji: v prvem naj ne bi bile dovoljene nobene dejavnosti, v drugem bi bili mogoči kmetovanje, lov, gozdarstvo in še nekatere dejavnosti, ki omogočajo varovanje narave, v tretjem območju pa bi bila naselja (tudi bohinjski Ukanc, ki je zdaj v osrednjem območju TNP), kjer je gospodarska raba intenzivna.

Vučku se zdi najbolj sporen predlog, da bi drugo varstveno območje postopno (v dvajsetih letih) prešlo v prvo, saj mora Slovenija v skladu z mednarodnimi predpisi imeti vsaj 75 odstotkov parkovnih površin v osrednjem, torej prvem varstvenem območju. "Bohinjsko jezero bi v 15 letih dobilo tak status, kot ga imajo Triglavska jezera, in to bi pomenilo konec turizma v Bohinju," trdi Vučko. Prepričan je tudi, da Bohinj velike koristi od parka nima: "Če bi bil park prednost, bi omogočal normalen turistični razvoj in bi bil Bohinj glede na svoje danosti najuspešnejši turistični kraj v Sloveniji. Realni podatki pa kažejo, da zadnjih 15 let stagnira. A ne zaradi uprave TNP, temveč zaradi zakonskih določb, zaradi česar pogoji gospodarjenja v parku niso jasni."

Natakarja pa od nikoder…

Vodstvo parka z direktorico Marijo Markeš na čelu tem očitkom oporeka in pravi, da imajo lastniki bohinjskih hotelov že zdaj možnost obnavljati jih, česar pa niso storili. Tako je njihova podoba ta čas klavrna, enako velja tudi za postrežbo: po petnajstih minutah sedenja na terasi nekoč elitnega hotela Zlatorog v bližini Bohinjskega jezera nas ni opazil nihče od natakarjev, pa čeprav smo bili edini gostje. Tudi hotel Bellevue, na imenitni lokaciji na vzpetini, od koder je čudovit pogled na jezero, je danes le še bleda senca svoje slavne preteklosti. Objekt je tako dotrajan, da v njem bolj ali manj gostijo le še šolarje v naravi, čeprav si ga je nekoč (leta 1967) za svoj počitniški kraj izbrala celo tako slavna Zemljanka, kot je bila avtorica vrste knjižnih uspešnic Agatha Christie. Samo za primerjavo: v egiptovskem Asuanu je ob Nilu hotel, v katerem je Christiejeva ustvarila eno od svojih kriminalk, toda ta objekt je danes zaradi Agathe Christie takšna turistična privlačnost, da boste za čaj ob petih na njegovi terasi odšteli celo premoženje. Zakaj torej sobe 204, v kateri je v hotelu Bellevue bivala slavna pisateljica, ne znajo unovčiti tudi Bohinjci?

In zakaj na skalah streljaj od tega hotela ne znajo poskrbeti za ljubitelje prostega plezanja, kot so v hrvaški Paklenici? Tudi tam je narodni park, a so plezališča kljub temu urejena, pobirajo vstopnino za park, plača se kampiranje, v Bohinju pa kljub prepovedi mladi skrivaj v spalnih vrečah prenočujejo kar pod plezalno steno. Neverjetno je tudi to, da ima ves "turistični" Bohinj eno samo turistično kmetijo, čeprav so se te razbohotile po vsej Sloveniji in se ta dejavnost drugod očitno splača. Splača se tudi v bovški, tolminski in še kateri občini, ki so prav tako v zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka, zakaj se torej ne splača Bohinjcem?

Šest dni iskali žgance in kislo mleko

O tem se sprašuje tudi Angelca Soklič, ki je pred leti pustila službo v bohinjskobistriškem Lipu in v Podjelju na 1070 metrih nadmorske višine odprla turistično kmetijo Gorjup, še prej pa začela ekološko kmetovati. "Turistično kmetijo smo odprli julija 2004 in zadovoljna sem, da smo se tako odločili. Upala sem le, da nam bodo sledili še drugi, a smo za zdaj, žal, edini," pravi Angelca. Svoje goste (doslej so jih sprejeli že iz 26 držav) razvaja s telečjo obaro in skutnimi štruklji, ki so hišna specialiteta, pripravlja skutne namaze, izdeluje znameniti sir mohant, ima tri vrste salam (ovčjo, kozjo in govejo), postreže čaj iz rožic, ki jih sama nabere…

Je TNP ovira tudi zanjo? "Kje pa, prav nič nismo prikrajšani, ker smo v parku, saj nam vodstvo ne postavlja nobenih ovir, brez težav smo obnovili tudi hlev. Z možem sva to kmetijo kupila v precej slabem stanju, zato jo je bilo treba obnoviti. Kljub denarni stiski smo morali na predlog zdajšnje direktorice parka Marije Markeš odstraniti salonitke in namestiti leseno streho. Ker je to velik strošek, je bil to za nas majhen šok, toda takoj ko smo dobili prve goste, ki jih je najbolj navdušila prav ta arhitektura, in se nam je naložba obrestovala, smo bili Markeševi zelo hvaležni."

Angelca, rojena v Škofji Loki, na lastnem primeru opozori tudi na nenavadno bohinjsko turistično vnemo: "Ko smo odprli kmetijo, smo šli v turistični biro ob jezeru in jih prosili, ali bi nas uvrstili v svoj katalog turistične ponudbe. A so nas na hitro odslovili, rekoč: Nimate apartmajev? Turističnih kmetij ni v naši ponudbi. Na srečo jih je vanjo uvrstila zasebna turistična agencija Lazar, ki jim je na začetku pošiljala goste. Da obiskovalci Bohinja povprašujejo po turističnih kmetijah in da je ta dejavnost mogoča tudi v TNP, pa dokazuje še ena Angelčina zgodba. Pred časom je prišla k njej štiričlanska družina, ki je bila teden dni na dopustu v Bohinju, a so po neuspešnem povpraševanju, kje bi lahko pojedli žgance in domače kislo mleko, šele predzadnji dan odkrili Angelco, ki pravi, da z možem ne potrebujeta Amerike: "Imava jo tukaj, na 1070 metrih višine."

Če je TNP v Bohinju izgovor in ovira za mnoge reči, pa so v nečem tam vendarle uspešni - v gradnji vikendov na črno. V zadnjih letih naj bi se jih nabralo več kot 400, čeprav že zdajšnji zakon prepoveduje gradnjo počitniških zmogljivosti. Peter Belhar, parkovni nadzornik v Bohinju in vodja naravovarstvenega oddelka, nam okoli Bohinjskega jezera pokaže kar nekaj primerov tovrstne človeške iznajdljivosti in prebrisanosti, ki jo demonstrirajo predvsem prišleki (v glavnem pravniki, dohtarji in drugi iz Ljubljane), a tudi domačini. "Največ je senikov in hlevov, preurejenih v bivališča, torej gre za spremembe namembnosti kmetijskih objektov, ki jih zakon o TNP sicer prepoveduje. Za nadzor sta odgovorni gradbena in okoljska inšpekcija, a se nikomur nič ne zgodi. Le pet najbolj kričečih vikendov bi podrli in bi bil mir," ugotavlja Belhar.

Še večji problem kot vikendaši pa se mu zdijo planinske postojanke. "Niti ena v osrednjem območju TNP ni ekološko sanirana, a se nenehno povečujejo. V hribih imamo ekskluzivne hotele, ki ponujajo pice, sadne kupe, dunajca, pomfri, tri vrste piva… Veste, koliko dodatnih smeti je to, marsikaj konča tudi v naravi. V parku imamo sicer tudi mlade nadobudne nadzornike, toda sprašujem se, kdaj se bodo otroci naveličali pospravljati smeti za nami ta starimi? Po hribih v glavnem pobiramo pločevinke od piva, plastenke od vode, na tretjem mestu pa so že damski vložki in tamponi. Oprostite, toda človek ima občutek, da vse ženske hodijo v hribe ravno takrat, ko imajo menstruacijo," je slikovit Belhar.

Glede novega zakona o TNP pa meni, da bi v njem morali upoštevati pričakovanja domačinov: "Naj povedo, kaj želijo in v čem jih park obremenjuje. Toda videli boste, da bodo govorili le o posegih v prostor: kje bodo dobili pesek, kje lahko naredijo cesto in kako bodo predelali stan ali hlev, da bi vanj spravili čim več turistov…"

"Napred ne gre, delaju asfalt!"

Podobna zgodba glede vikendaštva je tudi onstran hriba - na primorski strani TNP. V Trento smo se namenili čez Vršič, a nas je kmalu ustavil cestni delavec in povedal: "Napred ne gre, delaju asfalt!" Tako smo v dolino Trente potovali čez Italijo, Marko Pretner, vodja informacijskega središča TNP v Trenti, pa se je ob tem le nasmehnil: "To so stare zgodbe, ki se ponavljajo vsako leto. Cesta čez Vršič je med tednom zaradi popravila do 17. ure zaprta, tako bo menda poldrugi mesec, zato bomo enako kot lani znova ostali brez šolskih skupin, saj je ravno čas za šolske izlete."

Vrnimo se k vikendom. V dolini Trente naj bi jih bilo od 300 do 400, "domačih" hiš pa le kakih 60 ali 70. V zadnjih dveh letih naj bi dolina za okoli 50 odstotkov povečala število prebivalcev, saj so stalno bivališče tam zaradi uvedbe pavšalne turistične takse prijavili mnogi vikendaši. "Občina sicer dobi manj takse, a zato več dohodnine, kar je pozitivno, toda prišleki vnašajo v ta prostor svoje navade, poleg tega dolina po statističnih kazalcih ne spada več med demografsko ogrožena območja, zato smo pri ministrstvu za šolstvo le s težavo dosegli, da smo obdržali podružnično šolo v Soči," opozarja Pretner. Šolo trenutno obiskuje dvanajst učencev, poučujeta jih dve učiteljici, kmalu pa bo ena od njiju ostala brez službe. Na vprašanje, koliko je v dolini Trente stalno živečih prebivalcev, Pretner nima pravega odgovora: "Poštar pravi, da pozimi obišče 90 domačij, in to je verjetno realen kazalec."

Po mnenju Marka Pretnerja se je vikendaštvo v Triglavskem narodnem parku zadnja leta razmahnilo predvsem zato, ker se zakon ni izvajal. Zakon sicer prepoveduje spreminjanje namembnosti kmetijskih objektov, a jih povsod spreminjajo. "Za to so deloma krive nedorečene pristojnosti, deloma neučinkovitost inšpekcijskih služb, zlasti okoljske in gradbene, deloma pa tudi sistem. Nekomu, ki je prinesel potrdilo, da opravlja kmetijsko dejavnost v Mariboru, je namreč zadostovalo, da je naredil hlev v Trenti," ugotavlja Pretner. Pravi, da je zaradi tega trg nepremični zblaznel, zato te domačinom, ki bi se želeli ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, niso dostopne: "Cene komunalno neopremljenih in nebivalnih stavb se gibljejo od 100.000 evrov naprej, v medijih pa se je pojavil celo oglas, da je vikend v Lepeni naprodaj za milijon evrov."

Pretner poudarja, da z večino vikendašev nimajo težav, da pomagajo lokalnim prebivalcem, motijo pa ga "spake", ki jih v dolini uvajajo nekateri od njih. S tem med drugim misli na table z napisom "privatna lastnina", ki jih Bovško ni nikoli poznalo. Posočani bi zaradi navala vikendašev želeli v novi zakon o TNP vnesti tudi svojo definicijo lokalnega prebivalca, a je ministrstvo za notranje zadeve že povedalo, da to ni mogoče. "Zame so lokalni prebivalci tisti, ki se prvi dan po potresu ali drugi katastrofi zberejo na cesti in vprašajo: Kej pa zdej?" Vsi drugi v takih okoliščinah gredo tja, kjer imajo primarna bivališča, v našem primeru v glavnem v Ljubljano in Novo Gorico," ugotavlja Marko Pretner.

Se pa na primorski strani Triglavskega narodnega parka ne strinjajo z Gorenjci, da jih park le omejuje. Pretner: "Trenta je tudi s pomočjo parka doživela razcvet, potem ko so jo v začetku 70. let sicer nenamerno, a umetno zatrli v razvoju. Zaradi velikega projekta razvoja Kanina in turističnega centra Bovec so namreč tja potegnili delovno silo iz doline, ki so jo mlade družine zapustile." Leta 1995 je TNP v Trenti odprl informacijsko središče, ki zaposluje osem mladih ljudi, kar pomeni, da daje kruh osmim družinam. Pretner oporeka tudi trditvam nekaterih, da je zdajšnji zakon o TNP neživljenjski in da se ne da nič narediti: "V Trenti se je veliko naredilo, od Kekčeve domačije, turistične infrastrukture do cest, pristave Lepena… Če bi imeli denar, bi lahko tu zgradili vse: žičnice, hotele, karkoli. Toda tega, kar imamo mi, neokrnjeno naravo, ne more nihče več kupiti, kajti ko jo enkrat zapraviš, jo zapraviš za vselej. Ljudje večkrat pravijo, da se od narave ne da živeti, a se da, s turizmom, le pametno je treba peljati stvari."

Tatjana Pihlar

---

Vaše pripombe

hugolino | 12.05.2007 ob 21:05
Vprašam vse skupaj,če sploh veste,kaj pomeni Triglavski narodni park.
To naj bi bil vendar park,ki ščiti neokrnjeno naravo(kot narodni parki po ostalem svetu),ne pa zabaviščni park bogatih puhloglavcev,ki vidijo v njem samo priložnost za svojo zabavo(njihove floskule,kako ljubijo in so povezani z naravo naj si vtaknejo za klobuk).Briga njih,da je to park,ki naj bi bil (enako kot so ostali) naš ponos in naša zanimivost,ter da bi ga morali čuvati,ne pa uničevati.
Kanada,ki je tako razprostrana in ima veliko gozdov,čuva svoje narodne parke s strogomi zakoni in ne verjamem,če bi si lahko kdo postavil "vikend hišico",ne da bi ga izgnali in krepko kaznovali,pri nas pa je dovolj,da imaš denar in zveze,pa si lahko privoščiš,kar si želiš.
Pa tako "flancamo" o pravni državi in zaščiti okolja.