Jana.si - Miša Čermak: Klemen Triler na Grintovec priteče v eni uri in petindvajset minut, čeprav so za pot potrebne najmanj štiri ure in petnajst minut.
Klemen Triler, prijazni poštar, ki življenje namenja športu, zadnjih petnajst let predvsem gorskemu teku in turnemu smučanji, je čisto pred kratkim pretekel slovensko planinsko pot v dobrih osmih dneh in po treh desetletjih postavil nov slovenski rekord. Vztrajen garač, ki je doma iz številne kmečke družine, je bil vajen trdega dela in še vedno je. S skromnostjo, odrekanjem in delom lastnih rok sta z ženo Andrejo, ki je ravnokar dokončala visoko zdravstveno šolo in se veseli prve službe v zdravstvu, v lastnem znoju zgradila hišo, v kateri živita s hčerkama, ki tečeta na smučeh.
| |
 |
|
| |
Klemen Triler
Foto: Šimen Zupančič |
|
Obsedenost s športom že od malega je Klemena Trilerja pripeljala do tega, da je v dobrih osmih dneh pretekel slovensko planinsko pot, ki je najstarejša vezna pot v Evropi in najverjetneje tudi na svetu. Premagal je okrog triintrideset kilometrov višinske razlike v vzponih in ravno toliko v spustih. Postavil je nov slovenski rekord – osem dni, štirinajst ur in petinštirideset minut, presegel trideset let star rekord, končal svojo pot, na kateri je jokal, v bolečinah in zmagal. Nad samim seboj, seveda. To, da je zmogel, je največ vredno. »Sam rekord niti ni tako bistven, pomembnejši je bil izziv!« pravi petintridesetletni oče in mož, ki brez podpore družine, samostojnosti dveh odraščajočih deklet ter razumevanja, podpore in pomoči žene Andreje ne bi zmogel.
Vztrajnost, zapisana v otroštvu
»Sam način življenja me je pripeljal do vztrajnosti in uspehov,« pravi Klemen Triler, ki so se mu žulji od zadnjega podviga in tudi vse druge rane zacelile. »Od malega je v meni nenormalno velika volja do dokazovanja in športa: odraščal sem na kmetiji, bilo nas je pet otrok; v mladih letih smo otroci šest ali sedem tednov med počitnicami delali od devetih zjutraj do šestih zvečer na kombajnu in pobirali krompir.« Na kmetiji so namreč pridelovali krompir in z njim štirideset let zalagali bolnišnico Golnik in UKC, ukvarjali so se tudi z živinorejo. »Pridelali smo okrog sto petdeset ton krompirja, kar je bilo za tisti čas res veliko, zdaj pa je premalo, da bi bili konkurenčni.« Velika kmetija jih je seveda preživljala, a oče je dal na samo hišo in na otroke zelo malo. »Relativno slabo smo živeli, lahko rečem, da v družini ni športnikov, čeprav sem sam obseden s športom od malega!« Obseden je bil z igrami z žogo, blestel je, rahlo ustavljale so ga le poškodbe: veliko se jih je nabralo med desetimi leti igranja nogometa. »Preveliko željo po dokazovanju in uspehih sem nosil v sebi, zato sem prevečkrat tvegal – zato so nastale poškodbe.« Zaradi gora, ki jih je spoznal že kot otrok, ni pustil nogometa in drugih kolektivnih športov, toda prvi stik z njimi je bil naključje. »Bil sem ministrant, župnik Matija Selan pa velik ljubitelj hribov in gora, pa nas je ministrante peljal na Dolge njive na taborjenje: tam smo taborili ves teden in takrat sem vzljubil hribe.« Seveda takrat še ni vedel, da bodo postale njegova strast, sam pravi, da niti ni izstopal iz krogov fantov po fizični pripravljenosti, a želja je bila zasejana. »A že takrat, ko sem še treniral nogomet, se je kdaj zgodilo, da sem bil dopoldne na Triglavu, popoldne pa na treningu.«
Najmlajši ultramaratonec
Že v srednji šoli je bil zelo zaposlen in seveda priden: šolal se je za peka v Ljubljani, hodil tri dni v šolo, imel dva dni prakse, za konce tedna pa delal za denar v pekarni, dostikrat tudi ponoči. Poleg tega je moral precej delati doma, treniral je nogomet, in »ker sem bil mlad, tudi žural. A bil sem priden, pri petnajstih sem imel življenje tako načrtovano, da ni bilo ure, o kateri ne bi vedel, kaj bom delal, in tudi varčeval sem: pri osemnajstih sem si kupil avto.« Pri enaindvajsetih ga je prijatelj prepričal, da se je lotil premagovanja desetih tržiških vrhov v štiriindvajsetih urah: vsak dan je hodil v hribe, se pripravljal in se izziva lotil pri dvaindvajsetih. Klemen kot najmlajši in brez tekaških izkušenj ter v gojzarjih in ožuljen je seveda izziv zmogel in že naslednje leto izboljšal več kot za dve uri in pol ter bil drugi. »Sledile so prve operacije, ker sem imel razbite komolce, rame, naslednje leto sem potrgal križne vezi, vseh operacij je bilo petnajst, a tekel sem ves čas, tudi z opornicami.« Ja, volje mu ni nikoli manjkalo, od takrat hodi v hribe in teče po gorah. Seveda je tudi res, da mu je življenje teklo tako, da mu je vsakdanjik krojila disciplina, ki se mu na poti skozi vse življenje obrestuje. Tudi v službi. Nekaj časa je delal kot pek, nato naredil še peto stopnjo, pojavile so se težave v podjetju in Klemen ni imel več stalnega delovnega mesta. Prijatelj na pošti ga je priporočil in začel je delati kot poštar, največkrat na kolesu. »Odgovarja mi, ker zelo hitro delam in mi ostaja več časa gore in tek.« A tega je več šele v zadnjih letih, od takrat, ko so tudi z lastnimi rokami zgradili hišo.
Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 36, izid: 4.9.2012).