Ona, 12.09,06 - Matjaž Trontelj: Mama Khadro, preprosta tibetanska kmetica
Ona, torek, 12. septembra 2006
Svet v slikah – Tibet
Večni krog življenja in smrti
Bilo je zimsko popoldne v Ašuku, rojstnem kraju znamenitega tibetanskega bojevnika kralja Gesarja, ki zdaj leži v tibetanskem delu kitajske province Sečuan. Nizko sonce je grelo porumenelo travo, v kateri je nepremično sedela skupina skuštranih sivolascev, ogrnjenih v težke plašče iz ovčje kože. Uglašeno so prepevali obredne molitve, katerih melodija se je iz verza v verz stopnjevala v zanesenosti. Pomena besed nisem poznal, a sila njihove predanosti in osredotočenosti me je kot močna reka v vrtincu ganjenosti odnesla s seboj. Na vrhuncu intenzivnosti je za nekaj trenutkov zavladala tišina, polna napetosti in pričakovanja. Nato je zadonelo: »Peeeeeeej, peeeej, peeej, peej, pej …«, z zvoki, ki so se kot odmev raztopili v tišino.
Bil sem priča phovi – skupinski pripravi na smrt. Mama Khadro, preprosta tibetanska kmetica, pri kateri sem živel, je bila del skupine ostarelih meditatorjev. Ob zajtrku mi je pripovedovala: »Utrujena sem in strašno me bolijo kolena. Najbrž bom kmalu umrla. V bardu (vmesnem obdobju med smrtjo in novim življenjem) bom srečala veliko duš. Toda tam je vsakdo sam. Če se bom spomnila na Budo Amitabo, bom v trenutku osvobojena in se bom rodila v deželi velike blaženosti. A če se ne bom spomnila nanj, bom tavala v zmedi in se spet rodila v svetu, polnem trpljenja. Vse bo odvisno od mene. Če me bo strah, mi niti moji duhovni učitelji ne bodo mogli pomagati.«
PRIPRAVA NA SMRT
Mama Khadro se zato že zdaj pripravlja na smrt. Skupaj s prijatelji pod vodstvom duhovnega učitelja v mislih spet in spet podoživljajo proces umiranja. Z vizualizacijo usmerijo jedro zavesti, ki je v srčnem predelu telesa, tako da telo zapusti skozi vrh glave. Menda to zagotavlja rojstvo v čistih deželah, kjer ni nobenega trpljenja, ali pa vsaj dobro ponovno človeško rojstvo.
Khadro je imela veliko izkušenj s to duhovno vajo: »Če dobro vadiš, se na vrhu lobanje naredi luknjica. To preveriš s slamico, ki si jo tedaj lahko zapičiš skozi lobanjo.«
Življenje v odročnih gorskih krajih 4000 metrov nad morjem ni lahko. Ljudje se pretežno preživljajo z rejo jakov, ovc in koz. Zime so dolge in ledeno mrzle, poletja kratka in deževna. Zdravnikov ni, velikokrat je že navadna gripa usodna. V njihovem vsakodnevnem življenju je smrt zelo realistična možnost. A v obdobju globalizacije tudi sem prodira materialni napredek skupaj s pop kulturo in novimi vrednotami. Mladi marsikaj vidijo drugače kot njihovi starši.
ZAKAJ JE DOBRA KREMA?
Kunsang Drolma, najstarejša od Khadrinih hčera, mi je pomolila škatlico z angleškim napisom: »A mi poveš, kaj tu piše?« Prevedel sem ji: »To je krema za dan in noč. Piše, da bo tvoja koža ostala mehka in bela, pa še pred soncem varuje.«
Ceten Tajo, dobrosrčen Khadrin mož, ki je v rokah vedno vrtel molilni mlinček, je pripomnil: »Bolje se je spomniti na tri dragulje budizma: Budo, njegov nauk in duhovno skupnost, kot pa se mazati s takšno kremo!«
Khadro se je smejala: »Zdaj se maže s kremo; lepa in mlada je. Ne pozna še trpljenja življenja. Zdaj se zanaša na kremo, pozneje pa bo jokala v bolečini in strahu. Prišla bo bolezen, nepripravljena bo umrla in še naprej blodila v krogu rojstev in smrti!«
Kunsang Drolma je bila medtem že namazana. »Kaj nisem lepa?« me je pobarala, staršem pa hudomušno pokazala jezik. Naša hiša je bila vedno polna takšnega ljubečega zbadanja, včasih pa so se domači v igri celo stepli. Takrat so predmeti in majhna mama Khadro leteli vse naokoli.
Mladi imajo pač druge skrbi kot stari. Kunsang Drolma je morala biti lepa za svojega fanta, ki je živel z nami v templju kralja Gesarja. Zunanje stene templja so zgrajene iz steptane zemlje in so brez oken, da varujejo pred močnimi sunki mrzlega vetra, notranje stene pa so izdelane le iz tankega lesa. Zato sem vsako noč slišal, kako se mladi par v sosednji sobi ekstatično predaja ljubezni. V istem obdobju je v sobi na drugi strani dvorišča živela Zonl, mati treh majhnih otrok, in vse dneve tiskala molilne praporje za svojega moža, ki je po dolgi bolezni umrl nekaj mesecev prej. Na eni strani rojstvo, na drugi smrt. Le dve dejanji v isti predstavi življenja.
PONOVNO ROJSTVO
Za Tibetance smrt ni konec potovanja, temveč križišče, iz katerega so odprte vse poti – tako v trpljenje kot v srečo. Ob smrti zato svojci usmerijo vso svojo moč in premoženje v pomoč preminuli osebi. Takoj ko nekdo umre, k truplu pokličejo duhovnega učitelja, ki poskuša z meditacijo voditi zavest preminulega v dobro ponovno rojstvo. V sedmih tednih po smrti v imenu mrtveca sorodniki osvobajajo živali, predvidene za zakol, v samostanih naročajo obrede, molijo in opravljajo dobra dela, katerih pozitivna energija lahko odločilno pomaga duši, ki v vmesnem obdobju med smrtjo in ponovnim rojstvom išče pot v novo življenje. Pravijo, da je zavest takrat veliko bolj občutljiva in brez sidra materialnega telesa jo sile misli in čustev neusmiljeno nosijo sem ter tja. Svojci potisnejo svojo žalost in izgubo v ozadje, kajti močna čustvena navezanost lahko preminulo bitje zmede in mu ne pusti oditi naprej.
NEBEŠKI POKOP
Pokop je jasno sporočilo za preminulega in za svojce: tega življenja je zdaj konec. Najpogosteje opravijo nebeški pokop. V ranih jutranjih urah odnesejo truplo na pokopališče, kjer ga grobarji razkosajo in z njim nahranijo mogočne ujede, ki z okoliških vrhov priletijo na pojedino. Ob pogrebu so menihi, ki nenehno molijo za umrlega, in morda nekateri svojci. A to ni primeren trenutek za izkazovanje čustev in žalosti. Neprimerno je tudi, da so na nebeških pogrebih nepovabljeni turisti. Ne samo, da je nespoštljivo do svojcev, navzočnost bledoličnih tujcev z velikimi nosovi in fotoaparati je lahko tudi velik šok za občutljivo dušo pokojnika.
TIBETANSKO POKOPALIŠČE
Vsaka vas ima pokopališče, kjer opravljajo nebeške pogrebe. Tla so prekrita s kostmi, lasmi in ostanki oblačil. Jastrebi glodajo preostanke gnijočih trupel. V zraku je poseben vonj, vonj po smrti in krvi. Ob skali, na kateri režejo trupla, sta kol, ob katerega privežejo glavo, in macola, s katero raztreščijo lobanjo in kosti. V trenutkih osamljenosti in žalosti sem pogosto zahajal tja, na prostor, kjer se vsako življenje prej ali slej konča. Nekakšen mir sem čutil ob tem. Tibetanci pravijo, da življenje vidiš pravilno edino skozi perspektivo smrti. Zaradi smrti je vsak trenutek življenja, ki nam je dan, neizmerno dragocen. Vsi vzponi in padci imajo le začasen pomen, edino, na kar se lahko resnično zanesemo, je vrlina, ki jo nosimo v sebi. Smrt nas spodbuja k temu, da zares zaživimo …
»A šele ko spoznaš rigpo, resnično naravo duha, ki je neizmerna ljubezen in popolnost, si zares osvobojen vse bolečine in slepega tavanja v krogu rojstev in smrti,« je dodala Khadro.
KAKOR ŽIVIŠ, TAKO UMREŠ
Za nekatere je smrt bližnjica do tega spoznanja. Tibetanski prijatelj mi je pripovedoval: »V moji vasi je živel star menih. Imel je ženo in sedem otrok, zato ga vaščani niso cenili, kajti budistični menih naj bi živel v celibatu. Nekega dne je predse poklical svojo družino in oznanil, da bo umrl. Dodal je še, da jim ni treba zanj opraviti nobenih obredov ali darovati imetja, raje naj v svojem življenju gojijo dobro srce. Nihče ni verjel njegovim besedam. A stari menih se je usedel v meditacijski položaj in izdihnil. Po smrti se njegovo telo ni razkrajalo, ampak je postajalo čedalje mlajše, vse do velikosti majhnega otroka. Njegova polt je bila zlate barve in iz nosnic je pritekla bela in rdeča tekočina. Takrat so vsi spoznali, da je bil menih v resnici izjemen praktik.«
Takšnih zgodb je med Tibetanci veliko. Pravijo: »Človek, ki se v življenju ni pripravil na smrt, umre kot krava, s strahom zakopan v lastnih iztrebkih. Človek, ki se je nanjo pripravil, umre mirno in brez obžalovanja. Za nekatere pa je smrt trenutek dokončnega zmagoslavja nad vsemi omejitvami in bolečino.«
Nekega dne sva z mlajšo Khadrino hčerko odšla v njihovo staro hišo po zalogo posušenih kravjakov, ki smo jih uporabljali za kurjavo. Deklici sem pomagal splezati skozi majhno okno v hišo, saj se vrata niso dala več odkleniti. Ko je priplezala ven, je držala v roki kos papirja, ki ga je pobrala v hiši. »Na, to je zate,« mi ga je izročila. V tibetanščini so bile zapisane poslednje besede enega od preminulih lokalnih jogijev: »Rojstvo in smrt sta le kreaciji uma. To spoznanje prečisti vse zatemnitve in te privede v varen kraj, kjer ni smrti.«
Doma sva našla mamo Khadro sključeno ob ognjišču: »Joj, tako zelo me boli trebuh. Pred nekaj dnevi sem pojedla gnilo meso. Najbrž tega ne bom preživela …« A čez nekaj dni je že spet pekla tibetanske flancate. Njen čas še ni prišel. Takrat ko bo, ji bo vsak trenutek priprav na smrt poplačan.
(Mama Khadro z vnukom je na naslovnici One)
Piše: Matjaž Trontelj
Foto: Matjaž Trontelj