da plezam premalo
Svet športnega plezanja je rezerviran za junake, ki se z močjo in vztrajnostjo vzpenjajo po navpičnih stenah. V zgodovino slovenskega plezanja se je nedvomno vpisala tudi Natalija Gros Kunaver, ki je s svojimi dosežki postala tudi sinonim za vztrajnost, nadarjenost in trdo delo. Nedavno so jo gostili v Slovenskem planinskem muzeju.
Nika Toporiš
Mojstrana – Zgodba Natalije Gros Kunaver je več kot le zgodba o športnem uspehu; je zgodba o strasti, vztrajnosti in neskončnem trudu. Kombinacija vse tega jo je pripeljala do prestižnih naslovov in priznanj, ki so sanje vsakega športnika. Je trikratna mladinska svetovna prvakinja v težavnosti (1999, 2000 in 2002) in prvakinja v skupnem seštevku v kombinaciji svetovnega pokala (2007), evropska prvakinja v skupnem seštevku v kombinaciji in balvaniranju (2008) ter dvakratna zmagovalka prestižnega mednarodnega tekmovanja v Serre Chevalieru, vendar vseeno ostaja skromna. Na pot športnega plezanja je stopila pri šestih letih. »Takrat smo se ravno preselili v Škofjo Loko in moji starši so se odločili, da naju z bratom vpeljejo v nek šport. Čisto po naključju so me vključili v tečaj športnega plezanja, trenirala pa sem tudi gimnastiko, za katero vedno pravim, da je odlična osnova za vse otroke, ne glede na šport, ki ga kasneje izberejo. V plezanju sem se torej znašla čisto po naključju, moji starši niso bili plezalci,« je pojasnila.
Motivacija so bili uspehi sami
Vsako profesionalno športno udejstvovanje zahteva svoj davek. Kot je pojasnila nekdanja plezalka, je v času svojih največjih športnih uspehov trenirala tudi po desetkrat tedensko. »Na samem začetku seveda nisem imela toliko treningov, kasneje pa sem vsak dan naredila nekaj za svoj napredek. Včasih sem trenirala tudi po dvakrat dnevno, vsak trening pa je trajal povprečno tri ure.« Kljub napornemu tempu pa so jo naprej gnali uspehi, ki jih je dosegala. Kot je dejala, so želje vsakega športnika postati boljši, najboljši – in osvajati medalje ter naslove.
Nika Toporiš Ne glede na raven izkušenj in doseženih naslovov se vsak športnik pred tekmovanjem srečuje s stresom in tremo. Tudi Natalija Gros Kunaver ni nobena izjema, vendar je ob tem poudarila, da je bila živčnost pred tekmo vedno odvisna od lastnih pričakovanj in tudi posamezne tekme. »Sčasoma sem našla načine, kako se čim bolj umiriti in sprostiti. Večkrat sem poslušala glasbo, da sem 'odklopila' zunanji svet. Velikokrat pa sem uporabljala tudi avtogeni trening, vizualizacijo in različne tehnike sproščanja z dihanjem.« Prehranske vnose uravnovesi s tehniko
Področje, ki postaja vse pomembnejše, je zagotovo prehrana. Kako pa je bilo s tem pred leti, ko je evropska prvakinja v skupnem seštevku v kombinaciji in balvaniranju še tekmovala in resno trenirala? »Ko sem sama tekmovala, je bila prehrana nekakšna tabu tema. Veliko tekmovalk je stradalo, bilo presuhih. Vseeno pa sem hvaležna za trenerja, ki sem ga imela, saj je vedno poudarjal, da je zdravje na prvem mestu. Večkrat mi je dejal, naj raje pojem kakšen košček čokolade ali kruha več – in potem iščem te rezerve v sami tehniki,« je dejala in delila tudi nasvet za vse mlade športnike in njihove starše, da se ne bodo večno profesionalno ukvarjali s športom in naj pomislijo na življenje, ki je potem še pred njimi. Čeprav je bila nekdaj močno vpeta v svet športnega plezanja, danes, kot je povedala, pleza premalo. »Vedno rečem, da plezam premalo. Raje grem v hribe ali teč, saj se mi zdi, da imam za plezanje premalo časa. Ko pa si ga vzamem, neizmerno uživam,« je pojasnila. Na muzejskem večeru, ki je potekal tudi v luči predstavitve kataloga ob izteku razstave o športnem plezanju Po prstih v stene, so si obiskovalci ogledali tudi dokumentarni film Magnezij in čokolada, v katerem Natalija nastopa kot glavna protagonistka. Zgodba v režiji Jureta Breceljnika gledalca popelje na pot vzponov in padcev profesionalne športne plezalke, na kateri Natalija Gros Kunaver skuša postaviti nov osebni mejnik in preplezati smer Histerija z visoko oceno 8C+, kar ji tudi uspe. »Ob ogledu filma se vedno zabavam, saj je prav smešno gledati sebe v mlajših letih in razmišljati o tem, kako sem se obremenjevala z določenimi stvarmi, ki so danes pravzaprav nepomembne. Ampak takrat se pač 'sekiraš',« je ob tem dejala nekdanja profesionalna športnica, ki je poleg omenjenega filma posnela tudi dokumentarec Nova dimenzija, prav tako v Breceljnikovi režiji, obenem pa je kot soavtorica pripomogla tudi k nastanku knjige Z glavo in s srcem do vrha avtorjev Martine Čufar ter Aleša Jensterleta.