Priložnost za ponovitev izleta na Peco in v Topli ponovno prisluhniti zanimivim Fajmutovim zgodbam.
Pretvorba četrtkove zgodbe
Velika glava
Transformacija zgodbe - preoblikovanje, preobrazba, sprememba - pretvorba izleta
Izletu bi lahko rekel Na goro h kralju Matjažu. En mesec kasneje (16.12.06) je bil v spomin na lepo in presunljivo Vorančevo zgodbo Čez goro k očetu na tem področju organiziran nočni pohod. Planinska in druga društva so v 14 avtobusih pripeljala kar 645 ljudi. Varovala jih je GRS Prevalje z 8 reševalci. Eni izmed pohodnic so tudi pomagali v zagati. S te gore se pa vseh ni dalo vedno rešiti.
Igra številk. »Nisi opazil? 13 reševalcev in klic ob 19:12 spet dá 13.« »Boris, kako to misliš?« »Seštej cifre od časa.« Ob prvi priliki za ponoven izlet vzamem prost dan. Ponavljam izlet za spremembo poteka in drugačen zaključek. Med vožnjo preštevam. Od izleta je minilo 13 dni. Smo 29.11. Seštejem cifre današnjega dneva Pa to je spet 13. Vse je tako, kot mora biti! Zdaj vem, zakaj sem bil doma zelo pozoren na izbrano opremo. Pakiral in oblekel sem isto, prav isto kot prejšnjikrat. Le dodal sem kak kos.
Ponavljanje. Iščem iste fotografske motive, poskušam ponavljati vtise in obuditi pretekle občutke. Prekrasen dan je. Obširna planota je vsa več kot dva tisoč metrov visoko. Ko pot na ravnem delu zavije v desno, se obrnem proti goljavi neizrazitega vrha. V nanosih snega so vtisi osamljenega para čevljev. Nisem prvi, ki je šel gledat, kakšen je videti kamen 66/XX. Borovje, ki mi je dajalo zavetje, zaradi snega ne stoji več pokončno. Na obriti Veliki glavi je prijetno sedeti in položiti noge na poležano suho travo.
V neko manjšo jamo trumoma hodijo gledat umetno izdelanega kralja Matjaža. Na obširnih pobočjih gore pa lahko opazimo stebre in stebričke nenavadnih in zanimivih oblik, njegovo vojsko, še bolje ljudstvo. Vmes je opaziti tudi kakšno princesko,
Majhne spremembe. Ob spustu v obsežno kotanjo imam nov, drugačen občutek. Spodaj smo verjetno zavili desno, počez do planinske poti. V borovju sredi pobočja se vidi ozek prehod. Prva priložnost za rahlo drugačen potek. Šest jih opazim malo višje ob meji. Rahlo požvižgam. Presenečeni, ker so opazili človeka, gamsi izginejo na avstrijsko stran gore. S temena Kordeževe glave jih ponovno ugledam, kako se spuščajo v Toplo. Prejšnji izlet imam priložnost dopolniti že na tem mestu. Širše zaokrožim in se dobro razgledam.
Pozornost. Vem, da moram paziti. Vendar na kaj? Ko hočem popraskati nos, se zatakne palica in z ročajem se sunem v lice. Tako je, kot bi me sunil nekdo drug! Že prvi današnji koraki so imeli podoben značaj. Z ramo sem se zaletel v žebelj, ki je bil zabit v plot. Kot bi me nekdo porinil vanj. Haha, jasno je, da se sam zaletavam in suvam! Krasen pogled na Uršljo goro. Tudi ponoči smo jo videli. Ena od palic nima več špice. Zanimivo bo ugotoviti, kako zgodaj sem opazil izgubo. Krasno! V breg je bilo treba narediti le nekaj korakov.
Nadaljevanje. Na poti blizu Koče pod Peco je nekaj nenavadnega, pa ne znam videti, kaj. Mencam na mestu in se prestopam, dokler mi ne zdrsne. Nobenega ni videti, ki bi mi lahko spodnesel nogo… Pri koči, kjer smo zadnjič zaključili, poiščem nadaljevanje v Toplo. Vidim, kako sem 16. imel bujno domišljijo. V temi ni enostavno iskati neznanih poti. Takrat sem si naredil veliko priložnosti, da se izgubim in eno od teh sem izkoristil zelo dobro. Če se ne bi dobro poznal, bi sklepal, da sem namerno rinil v to, se želel zgubiti. Kaj pa, če se ne poznam tako dobro?
Velika glava je prvi bližnji in goli vrh na desni strani vršne planote
Nov preizkus. Zakaj nisem konice vtaknil v žep, se sprašujem, ko ponovno opazim izgubo. Brez uspeha z nosom rinem skoraj po tleh. Ne najdem tistega črnega koščka. Sonce je pravkar zašlo. Ne bi bil rad pozen. Obrnem se proti dolini in začnem razmišljati o novem paru smučarskih palic. Še dve minuti si vzemi in ponovno poskusi. Rutinsko pogledam po drobirju okleščenih vejic. Deluje! Tokrat jo spravim v nahrbtnikov žep.
Javorje. Pol ure po sončnem zahodu Kordeževa glava še vedno rahlo žari. Profil človeške glave, vklesane v skali, ima natanko isti izraz kot zjutraj. Vsaj mislim tako. V Javorju pogledam na karto, kje bi šla pot direktno k Fajmutu. Na terenu je ne najdem in ne vem, če sploh obstaja. Ne izgubljam časa. Primem se prvotnega plana, povratka mimo Florina. Z asfalta opazujem zadnje odseve svetlobe na robu dolgega in širokega hrbta gorovja.
Značilen teren ob poti iz Tople na Knepsovo sedlo
Turistična kmetija. Urnik na vratih sporoča, da je kmetija za turiste danes zaprta. Poleti sem slišal za zgodbo, o kateri bi rad izvedel nekaj več. Potrkam na steklo. Z mlajšimi domačini dočakamo starega Fajmuta. Pripovedujem zgodbo, kako sem se izgubil in kako so me rešili. »Ja, je klical Franc, če smo videli kak avto. Vem, da se je nekdo pripeljal v mraku in to sem mu tudi povedal. Pri nas je tudi obveščevalna točka GRS.«
Fajmutova zgodba. »13. julij leta 56. Padlo je okrog 50-70 cm snega. Imeli so gor ovce. Komanda je bila, da je treba ovce dol prignat. S kolegom jih nisva prignala. Bil je sončen dan. Zgoraj je bilo drugače. Tak metež je bil, da ga pozimi skoraj ni. Izmučen sem prvi hodil že v komi. Me je že izklopilo! Kolega me je masiral. Bil sem brez rokavic. Roke sem imel že plave. Eno uro in pol je bilo treba držat roke v mrzlo vodo. Tako težko sem dojel, kako je bilo.« Vprašam ga še po nesreči nečaka.
Miha. »11.11. leta 48 je sin brata šel ilegalno čez mejo. Mama je hotela, da se gre v Rusijo šolat za pilota. Še z enim sta hotela iti v Avstrijo. V neurju sta oba zmrznila. 24.06. leta 1949 je bilo to, sem ga našel tam, kjer je zid pod bivakom. En je bil že zunaj snega, drugi je imel zunaj samo glavo in roke. Sam sem ga prinesel dol.« »Kako mu je bilo ime?« »Miha.« 77 let stari Fajmut, prav tako Miha, je pripravljen povedati še kakšno zgodbo. Hecno. Datum 11.11.48 da v seštevku 16 in vsota cifer od 1949 je 13. Nihče ne more več rešiti mladega Mihe, pa vendar stari Miha zelo rad gosti gorske reševalce.
Kordeževa glava z Javorja
Bratova zgodba. »41. leta jih je 11 skoraj zmrznilo. Na srečo so jih avstrijski vojaki rešili. Na drugi strani Knepsovega sedla so imeli kočo. Brat je šel dol in povedal, da so jih rešili. Partizani so kočo leta 43 požgali.« Žalostno - tam, kjer je njegov brat rešil smrti deset ljudi, je sedem let kasneje zmrznil njegov sin. Žena, ki sedi zraven, ga spodbuja, naj pove še kakšno svojo dogodivščino. »Dosti moraš biti korajžen pa bežat!« In še »Gospodi bodo nas lupili, mi bomo pa krompir.«
Sveta Ana. Skupaj se smejemo kmečkim modrostim. Kdo je gospod? Miha pove: »A kdo je to? Milan Puc iz Koprivne. Večkrat pride sem gor.«. »Pri vas sva bila z Ano, mislim da konec avgusta, z Mihevom.« »Tudi na Peci imamo sveto Ano. 25. julija se praznuje njen god in takrat pridejo pretežno Avstrijci. V Koprivni pa imajo Črno Marijo. Tam, kjer izvira Meža, pod Olševo. Pravijo, da voda priteče celo z avstrijske strani gore.« Po prijetnem klepetu se odpravim skozi vhodna vrata. Razposajen bernski planšarski pes Ben me v igri ostreje zagrabi za dlan. »Au! Lump!« Dva prijazna psa sem dopoldan že srečal v Topli. Tale, tretji, je danes zgodbo zaključil drugače kot jo je ono noč Brina.