Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Eno leto gredo bolj pogosto in drugo leto manj redko na Veliko planino.
Režiserji, scenaristi in igralci
Igor naroči Tinu: »Gremo na Veliko planino. Dobro se obleci, zgoraj je že sneg.« Fant gleda zemljevid in zmagoslavno pove: »Velika planina je visoka 1.240 metrov.« Igor se čudi: »Kako pa si prišel do tega podatka?« »Tolikšna je višinska razlika od vznožja, od Stahovice.« »Višina se računa od morja, ne od vznožja.« »Ampak morja se z Velike planine niti ne vidi! Od katerega morja pa se računa, je to Tihi ocean ali Atlantik?« Igor vidi, da je sin malo navihan, zato se za besede ne zmeni.
V gozdu nad Jelševim konfinom veter samo slišijo, čutijo pa kapljanje z vej belega, golega bukovja. Nad Gojško planino jih anTon pelje po sredi vetrovne planote. Tin je radoveden: »Ponavadi gremo po robu. Zakaj hodimo danes po sredi planine?« Igor ravnodušno skomigne z rameni, anTon pa mirno pove: »Razlog obstaja, vendar ga še ne poznam.« Čez čas doda: »Današnji izlet je skrbno neorganiziran.« Igor prvič sliši za tovrstne izlete. »Kakšen pa naj bi to bil neorganizirano skrben izlet, ali kako si ga že poimenoval?«
Veter nekoliko zmanjša moč in anTon se ustavi. »Planino in njene poti dobro poznamo. Poskusili bomo začutiti, kakšen je današnji scenarij narave in se z njim uskladiti.« Igor godrnja: »A sedaj se gremo nekakšno igro.« »Ne mislim vlagati velikega napora, tale izlet na Veliko bomo naredili igraje.« Z najvišje točke se vračajo v nasprotni smeri, po robu planine. Veter zmanjšuje moč, vsak čas se bo začelo večeriti. Nenadoma se na zahodu začne jasniti. Igor si sam pri sebi prizna: »Skrbno neorganizirano bomo ujeli prekrasen sončni zahod.« Tin kar zavriska ob pogledu na pozelenele doline!
Igor na vsak način hoče naslednji dan ponoviti izlet. »Bosta videla, da bo povsem drugače kot včeraj. Topleje bo, na planini bo več ljudi in manj snega.« Tokrat zavijejo naravnost na rob. Za zaščito golih vratov si nataknejo kapuce. Veter jim buta v boke. »Oči, ali se bo ves čas tako videlo okoli nas?« »Ves čas.« »Kako pa bom potem šel lulat?« Dohiti ju anTon. Ujel je zadnje besede. »A misliš, da te bo ravno takrat nekdo gledal? Veš kaj. Stopimo na rob. Igor bo imel fotoaparat v roki, jaz bom dvignil roko, kot da vama nekaj kažem, ti pa pri strani samo spusti vodo. Le naravnost glej, ne v tla.«
Na Gradišču Tin sprašuje očeta. »Kaj se šteje za vrh? Sredi ni vrha, je samo velika kotanja.« »Za vrh se šteje najvišja točka. Mislim, da stojimo na njej.« anTon se pošali: »Če resnično želiš stati na vrhu, imaš dve možnosti. Ali se postaviš na sredo kroga in v njem stojiš vsaj petnajst minut, ali pa boš moral obkrožiti kotanjo po celem robu. Le tako boš lahko rekel, da si stal na vrhu. Tule samo stojimo na najvišji točki, ne pa na vrhu.« Še preden se zavesta, Tin že stopi na sredo okrogle marmorne plošče. Igor se jezi: »Takoj pojdi dol, preden te kdo vidi! Le kaj bodo rekli ljudje?« anTon pogleda naokoli in pove: »Ljudje so vedno čutili potrebo po postavljanju znamenj na vrhovih. Enkrat križe in drugič valje s smerno ploščo. No ja, vsaj sezul bi se lahko prej.«
anTon čez slabe tri tedne ponovi idejo: »Gremo na Veliko planino.« Igor bi šel kam drugam: »Kaj pa bomo tam, ko smo že vse videli?« anTon se ne zmeni zanj in se obrne k Tinu: »Danes bomo igralci, scenaristi in režiserji svoje igre. Izbral sem oder Velike planine. Dobra ekipa zna dobro predstavo postaviti na vsakem odru. Večina igralcev opisuje le oder, na katerem so odigrali svojo igro, za nas pa bosta pomembni predvsem režija in igra.«
Čeprav je za Ušivcem megleno, so barve rastlinja zelo žive. »Poglej, kako voda oživlja barve naravnih materialov, tega ne zna samo sončna svetloba. Pri umetnih materialih nikoli ne boš opazil večje razlike med suhim in mokrim.« Igor gleda okoli, nikjer ni videti žive duše. »Kakšna igra pa je to, ko nimamo gledalcev?« anTon se nasmehne: »To je le vaja na gori, podobni velikemu odru.« Tin pripomni: »Če je to igra, potem moramo imeti tudi naslove dejanj.« »Res je. Velika planina z malo truda. Mala planina z veliko radosti.«
Igor šele sedaj čuti, da so na tej visoki planoti resnično kot na velikanskem odru. Naenkrat mu šine v glavo: »Mislim, da je Velika planina eden redkih krajev, od koder se vidi vse najpomembnejše gore Grintovcev in Savinjskih Alp. No, Raduho bomo videli šele na Mali planini.« Proti koncu dneva so igro pripeljali skoraj do kraja. Vzamejo si čas za pijačo v koči. »Danes ni bilo še nobenega. Razen vas treh,« pove njen oskrbnik. Tin je brezskrbno utrujen, Igor pa je zadovoljen. Čaka jih le še finalni sprehod do Ušivca.
Iztok Snoj