Gore in ljudje: Kako doživeti zabaven planinski izlet?
Naj se zgodi! Zabavo se da zaigrati, če se že noče zgoditi drugače.
Tako je nastal poskus gorske umoreske ...
Topla stran Raduhe
Avto se je ustavil v snegu. Vzvratno sem moral odpeljati kos ceste. Oči obrnem močneje od glave in med pomežikom iz očesa odleti leča. Ana takoj vidi, da je nekaj narobe: postal sem izrazito miren. Zunanji videz vara … Prvo iskanje je brezuspešno, a sistematično nujno. Ko se umirim tudi notranje, najdem točko z ležečo lečko. Bila je na zadnjih sedežih, med obleko. »Ti imaš vedno tako srečo s temi lečami.« Lahko bi ji rekel, da mi še nikdar niso padle iz oči zaradi gledanja za drugimi ženskami. Vem, kaj bi rekla: da sem gotovo za njimi večkrat pogledal. Ampak iz oči zaradi tega le niso padale … Glavno je, da se je vse srečno začelo!
Koča na Loki je zaprta. Pred njo miži nekaj ljudi, odprtih za sončenje. Medtem ko bom skočil na vrh, me bo Ana čakala na soncu. »V uri in pol bom nazaj.« Ni videti, da bi mi verjela. Zagnano zagazim za gorniki. Prva, ki ju srečam, sta dva smučarja. »Je na vrhu še kakšna koča? Tale spodaj je zaprta.« »Ne.« »Če pred kočo vidite žensko v črnih hlačah in belem brezrokavniku, ji povejte, da bom zato prej dol.« »Do vrha imate še dobro uro.« Kaj pa on ve! »Peš so že hodili, kajne?« »Zjutraj še ne, zdaj pa je že shojeno.« »Zato grem raje kasneje, tako je pot že uhojena.« »Ko pridete na Malo Raduho, se vam bo zdelo, da je vrh daleč. A boste videli, da pridete hitro.« Spreleti me. Nenačrtovan ovinek pomeni dodatno izgubo časa. »No, kdaj pa kdaj se vam bo udrlo do riti.« Njegove besede občutim na tankih plasteh snega, ki prekriva borovje.
Dohitim smučarja, ki podrsava pred pešcem. Poleg tistih na nogah ima še ene smuči na nahrbtniku. »Prvič vidim, da ima kak smučar s seboj rezervne smuči!« »On ne more … nosim jih za njega.« Zato kolega hodi za njim! Verjetno iz uvidevnosti. In manj naj bi se mu udiralo. Da bi fant nesel smuči punci, še nisem videl. Pri mešanih parih sem srečaval predvsem take, kjer so bile bolj navite predvsem punce. »Je na vrhu še kakšna koča? Spodaj je namreč zaprta.« »Ha, ha, ha, in v njej brhka dekleta strežejo hladno pivo! A zakaj bi šel človek na Raduho brez smuči?« Šali se od srca še sam smejem. »Samo šalil sem se! « »Dobra šala!«
Odločim se, da kar najhitreje izginem, najraje naprej. Borovje večkrat povleče noge med svoje vejevje, čas pa ne teče nazaj. Enkrat izvlečem palico brez krpice. Nervozno hitim s kopanjem, luknja med vejami pa se poglablja. Lečko sem zlahka našel, tako velike krpice pa ne znam! Ko se umirim, roka dela po svoje, navidezno brez razuma. In jo zatipa.
Vem, da je nekaterim omenjanje sračkanja v gorah smešno. Naj počepnem za kak grm in pred ljudi skočim s spuščenimi hlačami? Naredil bi se prestrašenega, za 'krivca' pa bi se izgovoril na divjega petelina. Raje ne bi. Da me kdo kot ekshibicionista ne prijavi policiji. Kasneje, kot bo prisilna veja oblasti prisotna v gorah, bolje bo. Saj vemo: danes policija svetuje, jutri opozarja in pojutrišnjem kaznuje. In da ne bi pisanje smušnic (hudomušnih smešnic) postala moje življenjsko posranstvo …
Na Mali Raduhi se mi je zgodilo natanko tako, kot je spodaj napovedal smučar. Le tega ni omenil, da bo oblak vrh gore zavzel že pred mano. Naj na najvišji točki zavpijem od radosti? Nekateri trdijo, da se v gorah ne kriči, da se to ne spodobi. To ni res. Sredi nevihte lahko vpijem na vso moč in med treskanjem po grebenih rjovem na vse grlo. Le da ponavadi takrat nobenemu ni do kričanja. Danes je zrak miren, zato samo umirjeno požvižgavam.
Ponovno se srečamo. Če sta imela za cilj, da na vrh prideta skupaj, ali da skupaj smučata z njega, potem nista imela druge izbire. Kakšen cilj pa sva imela midva z Ano, da sem jo pustil kar pri koči? Solidarnost je na višku – drugi, ki sedaj hodi prvi, je baje tako močno ožuljen, da mu prijatelj poleg smuči nosi celo smučarske čevlje. »Lahko naredim posnetek?« »Ha, ha, verjetno se bo slika pojavila na spletu!« » Ne gre mi najbolje. Narediti moram novega. Še vedno sem malo iz sebe od vrha.« »Sva slišala!«
Spodaj pa čaka Ana. Hitim na vso moč, a čas je že prej tekel hitreje od mene. Ničesar ji nisem nesel na goro, ona pa mi tudi ni ničesar oponesla zaradi zamude z gore. Zaključujeva prijeten izlet in dam ji velik poljub. »Hvala, ker si me počakala! Si dobila sporočilo?« »Ja, nekdo je povedal, da se vrneš v dveh urah.« Pogledam na uro. Imel je popolnoma prav, čeprav ni bilo jasno, kdaj je on začel meriti čas. Vesela se vračava v doline, kjer je danes ostala večina veseljakov: na velikonočno soboto si dajejo duška s pokanjem na karbid.
Iztok Snoj