Samoten krog po planoti Velike planine.
Spletne kamere na Veliki planini ne delujejo, a kljub temu se v poznem dopoldnevu odpraviva prav tja.
Bolj se bližava goram, več je oblačnosti. Cesta v Kamniško Bistrico je ponovno zaprta, čez cesto pri Črni teče voda in potok je tik pred razlitjem kljub opravljeni poglobitvi. Povzpneva se na prelaz Volovljek in nadaljujeva vožnjo do parkirišča pod Rakovim robom, kjer ustaviva in se v vetru pripraviva na pot. S ceste greva mimo bajt na Sončni griči in v gozd, kjer je zemljina močno namočena in polna spolzkih korenin. Povzpneva se do vodohrama in na kolovoz, po katerem prideva na Gojško planino. Na nebu je veliko oblačnosti, le sem ter tja je kakšno okno modrine in meglica se že plazi preko roba Male planine. Veter zavija okoli bajt in preti naju premakniti, ko pričneva vzpon na Bukovec. Vsak ubere drugo pot proti vrhu. Razveselim se rdečih mušnic, ki jim je dež spral skoraj vse bele pike, Počasi se v vetru pomikam proti vrhu, kjer je že hči, ki hiti obleči anorak, kar storim tudi sam. Oblaki so zakrili skoraj vse visoke vrhove gora, le na Rogatcu in Lepenatki sije sonce. Ne ostaneva dolgo, le toliko, da po grlih steče vroč čaj in že greva po pobočju proti Dovja Griču, a še pred njim odvijeva proti nižjemu kalu in se povzpneva mimo zgornjega jezerca polnega deževnice do bajt Velikega stana.
Veter se noče umiriti, po nebu podi oblake in po planini nosi piš mrzlega zraka. Stopava po cesti mimo stebrov nekdanje sedežnice, stopiva na pobočje Gradišča in greva na njegov vrh z rožo gora. Ravnica pod vrhovoma je razrita in je eno samo blato. Razgleda na gore ni in z vrha se malce spustiva do nekdanje zgornje postaje proge Tiha dolina, kjer v zavetrju nadomestiva porabljene kalorije, spijeva vroč čaj in ko na nebu zasije nekaj modrine se vrneva na ravnico Gradišča, greva po blatu na njegov drugi vrh ob novi sedežnici. Žal oblačni pas še vedno vztraja na gorah in zato se spustiva na cesto pod Zelenim robom, po kateri se vrneva na Veliki stan. Stopiva na pot proti Mali planini, kjer delovni stroj zapira kamnito pot, za njim je jarek za polaganje cevi in zato raje prečiva pobočja pod kapelico in greva na Veliki vršič, kjer narediva kratko pavzo.
Oblake veter nosi preko vrhov gora, za trenutek vidiva vrh Ojstrice, ki v naslednjem izgine najinim pogledom, medtem ko na Velikem vrhu in Dleskovcu sije sonce. Z vrha greva mimo Domžalskega doma, se spustiva do bajt Male planine in jezerca, kjer voda valovi v sunkih vetra in že sva na robu planine.
Spustiva se na Gojško, srečava nekaj pohodnikov in sestopava po mokrem in strmem kolovozu do ceste nad planino Marijanine njive.
Mimo naju švignejo avtomobili, midva pa hitrih korakov hitiva do parkirišča, kjer še vedno v vetru zamenjava obutev in odloživa nahrbtnika v prtljažnik avtomobila, sedeva in se odpeljeva z vetrovne planine.