je Miha Brkinjač pripravil za projektno nalogo ALPINIZEM pri predmetu informatika

Intervju:

Viki Grošelj

»Ljudje nikoli ne smemo prekiniti stika z naravo, saj bi s tem izgubili tudi stik s samim seboj.«

Javnost je dokaj dobro seznanjena z vašo alpinistično kariero in velikimi gorniškimi dosežki, manj pa vemo o vaših gorniških začetkih. Kdaj ste naredili prve korake v gore?
Kar se tiče planinstva, sem prve korake v gore napravil s štiri leta starejšim prijateljem Danilom Cedilnikom – Denom, ko sva se v mojem 4. razredu s kolesi odpravila do vznožja Storžiča ter se nato nanj tudi povzpela.
Prvi stik z alpinizmom pa je bil malo drugačen. Enkrat smo s prijatelji kolesarili tu, v naši okolici, in med drugim smo se peljali tudi mimo plezališča Turnc pod Šmarno Goro, kjer so ravno takrat imeli plezalne vaje v sklopu alpinistične šole pri Planinskem društvu Ljubljana-Matica. Nas, mlade in radovedne fante, je plezanje takoj začelo zanimati in plezalce smo povprašali, če se jim lahko tudi mi pridružimo. Dejali so, da lahko tudi mi začnemo plezati oziroma da se lahko vključimo v alpinistično šolo, le da moramo prinesti soglasje staršev, da se s tem strinjajo. Seveda to soglasje ni bila nobena ovira in tako se je začela moja alpinistična pot.

Ali ste se že v šoli vključevali v gorniške skupine in se tam začeli gorniško izobraževati ali pa ste gorniška znanja morda nabirali kasneje v planinskem društvu oz. v alpinistični šoli?
V šoli takrat niti ni potekal kakšen gorniški krožek, ali pa morda le jaz nisem vedel zanj, tako, da se v okviru šole nisem gorniško izobraževal. Z gorniškimi in alpinističnimi znanji sem se prvič srečal v alpinistični šoli pri Planinskem društvu Ljubljana-Matica, kar se je zgodilo proti koncu osnovne šole. Tam sem bil deležen res dobre obravnave in kvalitetnega poteka same šole, tako da sem od tega izobraževanja odnesel veliko novih spoznanj in izkušenj.

Kakšne so bile v vaši mladosti možnosti za ukvarjanje z malo bolj resnim gorništvom in ne le s pohajkovanjem po Šmarni Gori, ter kakšne so bile možnosti za gorniška izobraževanja?
Kot sem že prej omenil, so bile možnosti za gorniška izobraževanja predvsem v alpinističnih šolah, ki so jih organizirali alpinistični odseki planinskih društev. Tam si lahko stopil v svet alpinizma, tako da nisi več ostal le planinec in hodil po označenih »navadnih« poteh, temveč si se lahko podal v stene, navpične skale in brezpotja.

Kateri gorniški dogodek iz mladosti vam je najbolj ostal v spominu oz. se ga najraje spominjate?
Težko izberem enega, ki bi se mi najbolj vtisnil v spomin … Morda bi to lahko bil ravno tisti vzpon na Storžič, ki sva ga opravila z Denom. Namreč, ko sem enkrat začel s hojo v gore in nato z alpinizmom, sem bil kar naprej v gorah, zato tudi težko izberem en vzpon, ki bi se mi zapisal v spomin močneje kot ostali.

V vaši alpinistični karieri smo lahko bili priča mnogim bolj ali manj odmevnim in uspešnim vzponom. Ali katerega od svojih alpinističnih dosežkov favorizirate in ga imate pri sebi za najboljšega?
Nobenega prav posebej ne favoriziram, ampak če že izbiram, bi izbral prvi himalajski vzpon, leta 1975, na Makalu ter zadnjega, leta 2001, na Čo Oju, s katerega sem se tudi spustil na smučeh.

Reinhold Messner je dejal, da je vrh Everesta strašen kraj ter, da če kdo osvojitev tega kraja označi kot najlepši trenutek v življenju, potem laže. A vseeno mora biti neka privlačnost, ki človeka vleče na tak odročen in zahrbten kraj. Kakšni občutki in kakšni motivi so vas osebno gnali proti najvišji gori sveta?
Človeka v takšne kraje vleče nekakšna želja po odkrivanju svojih zmožnosti. Nikjer drugje ne moreš tako spoznati samega sebe, kot se lahko spoznaš na tako visoki himalajski gori kot je na primer Everest. Na taki višini so pogoji za vzpon in samo delovanje človeškega telesa povsem drugačni, zato je vpliv na celoten organizem povsem drugačen, kot če bi plezali v domačih Alpah. Dejansko gre pri visokih himalajskih vzponih za precej večje napore kot pri težavnostno enakih vzponih v Alpah ali drugih nižjih gorstvih.
Imajo pa dežele okoli Himalaje tudi nek poseben čar, ki človeka vedno znova privabi tja. Vsaj zame to velja.

V letih 1988 in 1989 ste izpeljali ne povsem načrtovan in izredno zahteven projekt osvojitve štirih osemtisočakov v izredno kratkem obdobju, ki dejansko zahteva celega človeka. Kakšen je vaš današnji pogled na ti dve »himalajski leti«? Ali bi se še enkrat odpravili v kaj takega, če bi imeli še vso moč in zagnanost iz mladosti?
Osvojitev teh štirih vrhov je bila v bistvu načrtovana, vendar ne v tako strnjenem obdobju. Razlog za tako gosto posejane odprave so bila dovoljenja za vzpone na te gore, ki smo jih pač dobili v tako kratkih časovnih razmakih.
Ta projekt se mi sam po sebi niti ne zdi nekaj posebnega, je pa res, da moraš biti za nekaj takega res dobro fizično in seveda tudi psihično pripravljen, ker je pri takšni aktivnosti ves čas prisotna precejšnja izpostavljenost raznim nevarnostim.
Mislim, da se danes ne bi odločil za tak strnjen projekt, sicer pa se tudi takrat nisem. Kot sem že omenil so za štiri osemtisočake v dobrem letu poskrbele lokalne oblasti, ki so mi izdale takšna dovoljenja za vzpone.

Do sedaj ste osvojili deset od štirinajstih osemtisočakov. Ali bi lahko katero izmed teh odprav na osemtisočake označili za najlepšo, ki se vam je v srce vtisnila tako po alpinistični zasedbi kot po lepoti in kvaliteti vzpona?
Morda bi tu zopet izpostavil prvo slovensko oz. takrat jugoslovansko odpravo na osemtisočak Makalu, leta 1975, ki je za vse nas pomenila neko novo doživetje, nek nov svet in zato je bilo tudi veselje ob uspehu toliko večje. Seveda pa so takrat odpravo sestavljali tudi odlični ljudje in alpinisti, s katerimi se večinoma še danes radi srečamo.
Nekaj posebnega pa je bila zame tudi odprava, ki smo jo organizirali pred dobrim letom in pol, jeseni 2005, ko se nas je nekaj alpinistov iz prve odprave na Makalu ter dva mlajša odlična slovenska alpinista odpravilo na prekrasen šesttisočak Ama Dablam. Ta odprava je bila organizirana ob 30-letnici vzpona na Makalu in je zato imela še toliko večjo simbolično in nekakšno duhovno vrednost.

Ali morda gojite ambicije, da bi osvojili še tiste štiri osemtisočake, kjer še ni stala vaša noga, da se »himalajska ogrlica osemtisočakov« zapolni?
Posebnih načrtov za osvojitev preostalih štirih osemtisočakov nimam, saj imam trenutno v načrtu druge projekte, ki mi bodo že sami po sebi vzeli kar nekaj časa, zato se mi trenutno zdi nesmiselno postavljati neke dolgoročne cilje v Himalaji. Večinoma takšni vzponi pridejo precej nenačrtovano, zato raje pustimo času čas in morda se bo nekoč v spletu zanimivih okoliščin zgodil še kakšen osemtisočak.

Na podlagi vaših dejavnosti domnevam, da ste vedno dobro seznanjeni ne samo z dogajanjem v slovenskem, temveč tudi v svetovnem alpinizmu. Kje je trenutno, po vašem mnenju, slovenska alpinistična srenja glede na preostali svet?
Glede na mednarodna alpinistična priznanja smo Slovenci kar visoko v svetovnem vrhu in mislim, da je to tudi dejanska slika. Enega največjih alpinističnih priznanj na svetu – Zlati cepin – sta letos zopet dobila Slovenca, in sicer Marko Prezelj in Boris Lorenčič za preplezano prvenstveno smer v stebru Čomolharija. Prav tako pa je prejel nagrado tudi Pavle Kozjek, in sicer s strani občinstva, za solo vzpon v JV steni Čo Oja. Mislim, da Slovenija premore odlične alpiniste in prav tako odlična gorniška oz. alpinistična izobraževanja, ki nam prav tako omogočajo, da smo lahko v samem svetovnem alpinističnem vrhu.

V zadnjem času se v alpinističnih krogih pojavljajo očitki, da novopečeni alpinisti za vse preveč pojmov ali kosov opreme uporabljajo tuje popačene izraze in ne pravilnih slovenskih. Za to naj bi bile po mnenju nekaterih krive že same alpinistične šole, ki tečajnikom snovi ne podajajo v slovenskih, temveč v popačenih žargonskih izrazih. Kakšno je vaše videnje nastale situacije?
Moram priznati, da s tem pojavom niti nisem seznanjen in sem prav prijetno presenečen, da tako mlad človek kot si ti spremlja in pozna dogajanje oz. problematike v alpinističnih krogih. No ja, kar se samega problema tiče, je že od nekdaj jasno, da mlade generacije rade v svoj jezik sprejmejo nove, morda tuje besede, ki so nekako drugačne od tistih vsakdanjih in morda, po njihovem mnenju, obrabljenih. Slovenski jezik je sicer zelo lep in vsebuje dobre izraze tudi za gorniško ali alpinistično stroko, a vendar se bo poplavi raznoraznih tujk težko upreti, saj zlasti mlajše generacije vedno iščejo nekaj novega, drugačnega, morda celo uporniškega.
Kar se pa tiče alpinističnih šol, menim, da bi bilo prav, da se tečajnikom snov in strokovni termini podajajo v slovenskem jeziku in ne v tujih popačenkah, saj je potem že v osnovi storjena napaka, ki jo bo sčasoma vedno težje popraviti.

Opaziti je, da ste v alpinističnem prostoru precej aktivni, kar se kaže v različnih projektih in filmih, ki jih je moč videti v zadnjem času. Kakšen bo vaš naslednji projekt?
Naslednja stvar, ki se je lotevam, bo potovanje junija letos v Pakistan. Gre v bistvu za snemanje ene od štirinajstih predvidenih dokumentarnih serij o osemtisočakih, ki naj bi jih posneli z RTV Slovenija. Ta projekt mi bo ob redni službi verjetno vzel kar precej časa, zato priložnosti za druge večje projekte najbrž niti ne bo. Naj bi pa projekt snemanja dokumentarcev trajal 7 let, tako da je pred nami še kar precej dela ter tudi užitkov ob bivanju v tako čarobni deželi kot je Nepal.

Poleg alpinistične dejavnosti ste znani tudi po številnih knjigah z gorniško tematiko, v katerih na svojevrsten in zanimiv način bralcu približate goro in samo dogajanje na njej. Ali se je ta vaša jezikovna spretnost kazala že v šoli (npr. pri spisih pri slovenščini) ali ste ljubezen do pisanja vzgojili kasneje?
Tega pisateljskega področja se pred ukvarjanjem z alpinizmom niti nisem loteval, tako, da sem ta občutek za pisanje zgradil sčasoma. Nikoli nisem hodil na kakšen tečaj kreativnega pisanja ali kaj podobnega, temveč sem bral druge dobre gorniške avtorje in od njih črpal znanje in tehnike pisanja ter izražanja. Tako lahko rečem, da sem na pisateljskem področju popolni samouk.

Kako se lotite pisanja knjige? Ali začnete knjigo snovati šele doma, ko se občutki uredijo in umirijo, ali knjigo sestavljate že med odpravo oz. takrat, ko ste še v stiku z goro?
Skozi vso odpravo ali vzpon si beležim določene misli ali pa morda le besede, ki so povezane s tistim trenutkom in tako, kasneje na podlagi teh zapiskov po premisleku in ponovnem pogledu na vzpon sestavim neko smiselno celoto. Tovrstni zapiski so vedno prisotni na mojih potovanjih oz. vzponih, tako da se je takšnih zvezkov z zapisi nabralo že kar lepo število.

Ključnega pomena v alpinizmu in samem gorništvu so vremenske razmere. Kako je vreme vplivalo na vašo gorniško aktivnost v letošnji zimski sezoni?
Moram priznati, da sprva »neprave« zime niti nisem opazil, saj sem bil do konca lanskega leta precej zdoma zaradi raznih projektov in potovanj. Tudi v začetku tega leta sem bil precej zaposlen s filmom o Nejcu Zaplotniku, tako da sem tudi zimo v začetku tega leta spregledal. No, kasneje pa se je celo pokazalo nekaj prave zime in v gorah je tudi sedaj dosti snega za lepe vzpone in turne smuke, tako da zame ta zima vremensko ni bila in ni kaj dosti drugačna od prejšnjih.

Ali v gore ponavadi zahajate sami ali v družbi družine oz. prijateljev?
Kakor kdaj. Včasih z družino, včasih s prijatelji, včasih pa tudi sam. Seveda je zaradi časovnih usklajevanj najlažje hoditi sam, zato je za opcija tudi najpogostejša. Takšni solo vzponi v gore so nekaj posebnega, saj si takrat sam v tišini in resnično začutiš pristno naravo in tisti prvinski stik z okoljem.

Za vašo zaključno misel vas bom pozval z naslednjim vprašanjem. Kakšno vlogo nosijo gore v vašem življenju in zakaj se vam zdi pomembno, da ljudje smo in ostajamo v stiku z gorami, z naravo?
Zame so gore kraj, kjer se dejansko sprostim in kjer na plan pride moja prava narava, moj pravi jaz. Prav zato imam rad gore in naravo, saj se tu pokaže kdo sem in kaj sem.
Narava je nekaj kar nas je vedno in nas bo še v bodoče bogatilo in napolnjevalo z energijo, voljo in veseljem, v kolikor bomo seveda ostali v stiku z njo. Narava nam ponuja tudi prostor, kjer dejansko spoznamo sami sebe in svoje zmožnosti. V tem sodobnem času hitenja je še bolj pomembna kot prej, saj nam ponuja nek ventil skozi katerega se lahko sprostimo, si damo duška. Ljudje nikoli ne smemo prekiniti tega stika z naravo, saj bi s tem izgubili tudi stik s samimi seboj.

Miha Brkinjač
marec, 2007