Lep sončen dan v visokogorju.
Dolga je vožnja iz Ljubljane preko Predila do Bovca, kjer parkiramo pri spodnji postaji kabinske žičnice in se odpeljemo visoko do zgornje postaje. Tako izkoristimo žičniške naprave, za katere se ne ali bodo zimsko sezono sploh obratovale in brez napora dosežemo višino 2202 m, kjer se naš pohod šele prične.
Stopimo mimo Bum bara proti zahodu in mimo številnih možicev dosežemo prelom pobočja, kjer se steza spusti na melišča pobočja in doline pod Prestreljenikovem oknom. Vzponu na okno se ni mogoče upreti in zato pričnemo vzpon ob stenah, kjer v škrbini vidimo gorske štirinoge sprehajalce, ki s sten Prestreljenika prehajajo na pobočja Hudega vršiča. Ves čas lahko opazujemo našo pot z D postaje žičnice, za katero v daljavi vidimo Krnsko pogorje. Srečamo pohodnike, ki se že vračajo, mi pa poprimemo za pletenice, pod oknom pustimo pohodne palice in se z nekaj oprijema skal in varoval povzpnemo do okna, ki nudi pogled tako na našo kot italijansko stran.
Na naši strani pogled seže na Dom Petra Skalarja in vrhova Konjc in V. Gnilo glavo, za katerima je v daljavi Kobariški Stol in vidimo vrhove vse do Krna, na italijanski strani pa je globoko pod nami koča Gilberti z Belo pečjo in na drugi strani Jezerske doline je planina Pecol z visokimi vrhovi s Špikom nad Policami in Višom. Z malo truda lepa nagrada. Za nami dosežejo okno novi pohodniki in mi jim prepustimo razglede ter se spustimo do palic in nato nižje do označene poti, kjer se ob pletenicah povzpnemo na višji nivo kaninskih podov, na neizrazito sedlo, kjer se ponovno razveselimo kozorogov, ki se ne zmenijo za nas in mirno uživajo v svojem kraljestvu. S sedla je lepo vidna prečna pot in pogled za trenutke zaobjame prostranost podov, polnih kotanj, lukenj, brezen in še česa, nad katerimi poteka veriga vrhov z izstopajočimi Vrhom Laške planje, Črnim Voglom, Malim in Visokim Kaninom in grebenom s Srednjim Vršičem. Pred nami je razpotje poti, ki vodi do Doma Petra Skalarja in do Kanina, kamor smo najprej namenjeni. Nekoliko se spustimo in pričnemo dolgo lahkotno prečenje do naslednje skalnate pregrade občudojoč sile narave, ki so oblikovale podobo kaninskih podov in ponovno vidimo kozoroge pod seboj. Naredimo kratek premor in nato stopimo po kamenju ob redkem rastlinju do strme stene in pričnemo vzpon, ki se konča na razglednem grebenu, pod katerim je še nekaj ostankov kaninskega ledu. Nadaljujemo z vzponom in za nami se pokaže Srednji Vršič v vsej svoji veličini, mi pa dosežemo vrh naslednje vzpetine, se nekoliko spustimo v nekakšno sedelce, se ponovno povzpnemo, stopimo po gladki veliki plošči nekoliko navzdol, da se nato povzpnemo na ozek greben in po njem na naslednje pobočje, obidemo greben in pri nadaljnem vzponu opazimo za seboj ogromno luknjo, verjetno brezno, v grebenu. Sledi še nekaj vzpona in že smo pod želenim vrhom, do katerega imamo le še nekaj lahkotnih korakov in že stojimo na 2587 m Visokem Kaninu, kjer nas veter hladi in se hitro toplo oblečemo ter se prepustimo razgledom na bližnjo in daljno okolico.
Pogled seže vse do Mangarta, Jalovca, Triglava, Krna, Stola, Matajurja, sosednji Mali Kanin, vrhove nad Rezijo, Reklansko in Jezersko dolino. Ni kaj reči kot čudovito.
Privoščimo si daljši odmor, se okrepčamo in odžejamo z dobrotami iz nahrbtnikov, nato pa počasi zapustimo veličastni vrh. Nazaj se odpravimo po poti vzpona srečajoč številne pohodnike. Poprimemo za skale, kjer je to potrebno, gremo dol in gor in dosežemo dolga melišča pod grebenom vršičev nad podi. Korak za korakom smo bližje razpotju, kjer zavijemo južno preko slikovitega razvejenega skalovja s številnimi globokimi luknjami, ki se jim označena pot izogiba in nas popelje do ponovnega srečanja s kozorogi, katerim se približamo na nekaj metrov. Mati koza nas mrko gleda pri fotografiranju, ko varuje svoje potomstvo pri počitku. Pustimo jih za seboj in stopimo po poti z mnogimi kratkimi vzponi in spusti.
Počasi izgubljamo višino, na podih daleč spodaj vidimo speleološki bivak, se spustimo do ostankov nesrečnega bivaka in že smo pri Domu Petra Skalarja na višini 2260 m pod nekoliko višjim vrhom Konjca, ki ga ima v najemu jamarska zveza in ga obnavljajo. Po pripovedovanju jamarjev naj bi ga kmalu odprli.
Naredimo odmor in nato stopimo na označeno pot, ki nas vodi ob varovalih mimo številnih brezen po gladkih ploščah skalnatega pobočja navzdol. Pod nami se razteza dolina med Malim in Velikim Skednjem. Globoko spodaj vidimo že Bovec, mi pa stopimo pod steno in ob varovalih in stopnišču se spustimo do melišč, ki jih prečimo in z nekaj kratkega vzpona dosežemo smučarsko področje ter se spočijemo pri Bum baru na ležalnikih ob hladni pijači.
Čas neusmiljeno teče in potrebno je zapustiti gorsko idilo. Vkrcamo se v kabinsko žičnico, v kateri preživimo naslednjih dobrih pol ure, ko izstopimo na spodnji postaji in se malce kasneje odpeljemo, tokrat po cesti proti Vršiču. Bilo bi nespametno, da ne bi stopili do korit smaragdne Soče in to tudi storimo, potem pa ustavimo šele pri razgledišču Šupca, kjer pa razgled ni bil kot bi si želeli, a kaj hočemo, bo drugič bolje in tako se naša vožnja nadaljuje...