Primorske novice, Sobota - Alja Tasi: Na pobočju Slavnika stojijo štiri nove
table. Stare so že tako obledele, da se je z njih komaj dalo kaj prebrati. Pa tudi časi so se spremenili.
Če so bile stare table polne strokovnih podatkov, nam nove prinašajo zgodbe - o gori, njenih obiskovalcih in nadvse zanimivih prebivalcih.
Pogled s Slavnika v maju, ko cvetijo narcise
Foto: BARBARA VIDMAR
“Ker je Slavnik med planinci zelo priljubljen, so nas prav oni prosili, da obnovimo table,” pripoveduje mag. Barbara Vidmar iz piranske območne enote zavoda za varstvo narave. Slavnik je ravno na meji med goriško in piransko enoto, tako da so si delo porazdelili. Pri pripravi besedil sta sodelovala še Tina Trampuš in David Fučka iz novogoriške enote, ki je poskrbel tudi za izdelavo in postavitev tabel.
Za cilj so si zadali, da strokovna in manj znana dejstva o tem območju predstavijo na privlačen način. “Temu pravimo interpretacija narave. Iz izkušenj vemo, da ljudje ne spoštujejo prepovedi, ki jih ne razumejo. Ker želimo, da bi table spodbudile obiskovalce k dostojnejšemu obnašanju v naravi, smo se potrudili razložiti čim več stvari. Ko bodo ljudje prebrali, kar piše na tablah, bodo vedeli, da se vzpenjajo na prav poseben vrh,” je prepričana Barbara Vidmar.
Slaven po razgledu
Slavnik (1028 m) je slaven po razgledu in pisanem cvetju. Z njegovega vrha se odpira razgled do Nanosa in Trnovskega gozda, Alp in Dolomitov, Istre in morja. Na travnikih lahko odkrijemo pravo mešanico gorskega in mediteranskega rastlinstva, kar je posebnost edinega tisočaka v tem delu Slovenije. Slavnik je tudi zadnji vrh nad tisoč metri na Slovenski planinski transverzali, ki poteka od Maribora do Jadranskega morja. Pravimo mu tudi primorski ali istrski Triglav.
V gozdovih Slavnika in okolice živi tudi volk, a morali boste imeti srečo, da ga srečate. Volk ima izjemen sluh in voh, in ko zazna človeka, se takoj umakne. A bodite pozorni - morda pa med vzponom na Slavnik v blatu odkrijete volčje sledi.
Med narcisami in perunikami
Pred dva tisoč leti na Slavniku ne bi mogli uživati v razgledu. Tudi ljubitelji cvetja bi bili razočarani, saj je vrh prekrival gozd. Kasneje so ljudje potrebovali pašnike in travnike, zato so gozd izsekali. Danes, ko živine tam skoraj ni več, pa gozd spet zarašča kamnita pobočja.
Pred skoraj dvesto leti je na Saškem, na območju današnje Nemčije, živel kralj, ki je oboževal cvetice. S kočijo se je odpravil na dolgo pot proti Črni gori, da bi jih opazoval. Ustavil se je tudi v Trstu, kjer se je srečal s prijateljem, botanikom Tommasinijem. Ta je kralju v čast poimenoval novo vrsto rastline, ki jo je kot prvi na svetu odkril prav na Slavniku. Pedicularis friderici-augusti je znanstveno ime za rastlino, ki ji slovensko rečemo bledorumeni ušivec. Ali veste, kako je bilo kralju ime?
Narcise ne cvetijo le na Golici
Foto: TADEJA ŠUBIC
A tam, kjer gospodari burja, se to dogaja mnogo počasneje. Prepišni vrh Slavnika tako prekrivajo travniki, ki se maja in junija spremenijo v cvetoči vrt, bogat s sredozemskim gorskim rastlinstvom. Najbolj opazne so znamenite bele narcise. Tu so še tržaški svišč, bratinski košutnik, zlati koren, potonika, perunika, lilija in druge.
“Zavedamo se, da tudi s tablami obremenjujemo okolje,” pravi Barbara Vidmar. Zato so table postavili le na dobro obiskana mesta. Obiskovalcem trkajo na vest, da vsaka rastlina in žival v naravi igra pomembno vlogo. Zato naj ostane prav tam, kjer živi. Na gori je vse uglašeno, in tako naj ostane tudi po vašem obisku.
ALJA TASI