Gore in ljudje: Totalno izmišljena zgodba o škratih in drugih duhovih v gorah, o gori z veliko mero duha. Za otroke, odrasle otroke in odrasle, ki še znajo iskati otroka v sebi.
Mala vaja
Vedel je, da jih na Veliki ne bo videl. Kvečjemu na Mali, te se večina planincev izogne. Oblaki so pritiskali iz doline navzgor, zagledala pa še nista nobenega. Plohe pa tudi nista želela doživeti. Na vršnem delu je opazoval mase motnega zraka. Suho vreme je upal napovedati le za eno uro. Mimo Durc sta sestopila po isti, tisti mesec povsem novi poti. Večji del je bila kar v redu. Le dvoje brvi, narejeni iz debel, bi se škratom zdeli za ljudi nevarni ali vsaj negotovi.
Negotovo je ostalo vreme. Na odcepu za severni pristop je bil negotov tudi on. Kot bi ga nenadoma nekaj povleklo za rokav majice s kratkimi rokavi. Vleklo ga je v nov krog po gori, na vzpon po zavarovani poti. Mariji je napovedal, da se h koči v Grohotu vrne v uri in pol. Kot bi zaslišal škratovski smeh! Njihov čas teče drugače.
Zaznava
Kjer se v skali začnejo resne varovalne naprave, je vonj po škratih izginil izpred nosu. Zagledal je macesne, kako so ga vabili na neznatno potko pod Malo Raduho. Vreme je bilo še naprej negotovo. Odločen je bil, da se obrne tisti hip, ko začne deževati, ali če bi se izgubil med iskanjem vonja po škratih.
Bil je prepričan, da gre za škratovsko potko, kajti nikjer ni bilo kamnitih možicev in drugačnih kupčkov kamenja. Srečal je prvo težavo. Ni znal videti, kje škratje hodijo čez skalovje. Potem pa je začutil, da se majejo veje borovja. Po zdrsanemu lubju je videl, da je na pravi sledi. Do položnega skrotja na vrhu Male Raduhe ga je ločil samo še kratek skok.
Poskusil je desno od kamina, pa je sredi skale odnehal. Manjkalo mu je malo zaupanja vase (notranjega ravnovesja). Ko bi le imel vsaj malo vaje! Zaslišal je razposajen smeh. Je bil škratov ali ga je zaslišal v sebi? Seveda je imel pravkar eno kratko, a dobro vajo. Pogledal je po gori in za hip je sivo nebo postalo svetleje. To je morala biti nekakšna škratova čarovnija!
Izgubljen v času
Na vrhu škratov ni več zaznal. Kot bi se ugreznili v oblak. Vedel je, kje bi jih lahko ponovno zaznal: na Lanežu. Tam se je škratom poskusil potegniti v novo igro Honik. Na neizrazitem vrhu, od koder se je izrazito videlo na Raduho, je zagledal skale nenavadnih oblik. Kdo jih je oblikoval, menda ja ne škratje?
Od tu je pot v Grohot poniknila v neprijeten, zagruščen graben, čeprav je na zemljevidu vrisana dokaj nedolžno. Za velike rdeče puščice se ni dalo prijeti, verjetno so bile namenjene škratom. Pod skalami jim je sledil v zaraščen svet. Bil je v kratkih hlačah in mislil si je: klopov pa ne potrebujem! Ponovno se mu je dozdevalo, da je slišal škratovski smeh: proti koprivam v travi taka izjava nima moči! Tudi zadnji travnik je tekel.
Oskrbnik: »Vas preganja kača?« Ne, samo žena ga čaka. Že zamuja! Zadovoljen s turo se je hvalil, kje vse je hodil. »Po Vetrnih policah ste šli? Vam je kdo zanje povedal?« Če bi mu rekel, da je bil škratom na sledi, bi se mu smejal. »Vreme je bilo res čudno. Kazalo je že na najhuje. Samo da se je vse skupaj srečno končalo,« je Martin končal ugotovitev in se z ženo in hčerkico ponovno posvetil pripravi rcnij.
Škratov resda ni videl, vedeti pa tudi ni mogel, ali so oni videli njega. Radhi je pomahal v slovo in za vsak slučaj tudi gorskim škratom. Zatopil se je med smreke. So gozdni škratje drugačni? V gozdu namreč vpitje ne odmeva, uhanje pa.
Misel dneva
Pet čutov, ki jih trenutno uporabljamo, nam omogoča, da se odlično znajdemo v strukturah linearnega časa in fizičnega prostora. Ampak če želimo v čim večji meri zaznati tudi vso raznoterost pojavov, opisanih v tej knjigi (Skrivno življenje Zemlje), potem nam teh pet čutov ne koristi kaj dosti. Z njimi bi preprosto ugotavljali, da ti pojavi ne obstajajo. Na srečo nam ni treba razviti dodatnih čutil, da bi spremenili to neznosno stanje, zaradi katerega smo postali slepi za velik del resničnosti (to bi trajalo milijone let!). Odkriti moramo le nov način zavedanja realnosti, ki nas obdaja.
Tragika naše omejene percepcije je v tem, da sodobni človek uporablja svojih pet čutov (ki so se razvili v evoluciji izključno z namenom orientiranja v materialni razsežnosti realnosti) v povsem druge namene. Pogosto nam predstavljajo edini kompas pri iskanju svoje smeri v organizmu življenja, ki je samo po sebi večdimenzionalen. Niso ravno koristni! Ker se naša zavest boji, da se bo izgubila v nelogičnem, neracionalnem in nelinearnem vesolju, se trudi, da bi nam prikrila možnost kombiniranja racionalnega načina zaznavanja z drugimi metodami, ki niso nič manj naravne za človeka.
Združevanje vsakodnevne materialno orientirane percepcije s poetično domišljijo je eden izmed načinov odpiranja naše zavesti. Sinergija med logičnim okvirom zaznavanja in iznajdljivo privlačnostjo imaginacije lahko pripelje do čudovitih, nepričakovanih, celo popolnih rezultatov. Na ta način se zaznave ozemljijo v racionalnem okviru, hkrati pa so tako svobodne, da zaobjemajo nevidne dimenzije realnosti.
(Marko Pogačnik, Skrivno življenje Zemlje)
Iztok Snoj