Mojca Luštrek: Pride obdobje, ko ni časa za tisto, kar si želiš, ker ti ga zmanjkuje celo za tisto, kar moraš.
Tako so od najinega prejšnjega hribolazenja minili že skoraj trije tedni, pa še zadnjih dveh pohodov nisem utegnila popisati.
Na dan zmage sva se povzpela na Vošco. Jani si jo je zapomnil zaradi Gorazdovega doživljaja, opisanega v lanski julijski številki Planinskega vestnika: fant je zdirjal z nje in pritekel nazaj nanjo, preden so nekateri, ki jih je srečal dol grede, sploh dosegli vrh. Ali je Vošca res tako fotogenična (Gorazd je tekel v dolino po film za fotoaparat), da si zasluži tolikšen trud?
Začela sva tako kot na Trupejevo poldne: v Srednjem Vrhu. ...
Celotna objava na Tavanja po slovenskih hribih >>>
/.../ Vrh je travnat in zelo razgleden. »Razpadajoča kamnita hiša« (tako Jelena Justin) tik pod njim je po več virih na spletu in po besedah štirih planincev, ki so bili tam videti kar domači, porušena karavla, Stanko Klinar ji v vodniku Karavanke pravi »razpadla zidana kočica«, Mitja Košir pa piše o ruševinah pastirske koče. Tisto o karavli se nama je zdelo še najbolj verjetno, tudi zaradi mejnih kamnov (tisti na vrhu ima številko XXVII/100), ki so nama pri vrnitvi kazali pot. Bil je tak lep dan, da se je »malicanje« kar zavleklo. ...
/.../ Približno pet ur čiste hoje. Zmerne, ne z Gorazdovo hitrostjo.