V slovo staremu in v pozdrav novemu letu.
Včerajšnjemu dogovoru sledi jutranja vožnja, ki se konča s parkiranjem ob cesti na Rudnem polju, kjer se pripravljajo na biatlonske tekme in je običajno parkirišče zaprto. Stopiva v turnosmučarske čevlje, prekoračiva ograjo na drugi strani ceste ter stopiva na smuči.
S kožami na smučeh drsiva skozi gozd po pomrzjenem snegu, ki ga je prejšnji dan pral dež, do vznožje smučišča, kjer se otroci sankajo v spremstvu staršev, turni smučarji pa se vzpenjamo po pomrzjenem snegu do grape na vrhu smučišča. Modro nebo in toplo vreme s strmino poskrbijo za dobro ogrevanje teles in s pomočjo srenačev se hitro vzpneva na ravnico Zlatih voda, od koder vidiva pobočje in greben Viševnika in Plesišča.
Tu nekje je bila meja med dežjem in snegom in na stari podlagi je nekaj sveže beline, ki je polepšala silvestrovo soboto. Nabirava korake, metre in višino ter ob vedno lepših pogledih skozi gole macesne doseževa Kačji rob, kjer se odpre pogled še na gore nad Lipanco, številne zasnežene dolinice in grape med pobočji gora. Srce zaigra, ko z roba vidiva severno pobočje Viševnika z njegovo Ramo, Mali Draški vrh in najin cilj, Vrh Draškega roba, ki je ravno prav zasnežen, da bova lahko odsmučala z njegovega vrha.
Spustiva se v dolinico pod Ramo, ki se nadaljuje s krnico v vznožje Srenjskega prevala, po katerem se vzpenjate smučarja, midva pa zavijeva proti severu v smeri najinega cilja. Nihče danes še ni hodil pred nama, utirava si pot po skorjastem snegu, ki z višino preide v trdo dobro smučljivo belino, po kateri se vzpenjava in prečiva številne vzpetine in kotanje. Da je mera polna, se sneg prične oprijemati kož in coklje so tu, a na srečo to ne traja dolgo. Doseževa vznožje Draškega roba ter pričneva vzpon po pobočju, kjer še vedno iz snega sem ter tja gleda visoko ruševje. Lepi so razgledi na Viševnik, Mali Draški vrh in Veliki Selišnik in ko stopiva na vršnje pobočje še na Debeli vrh in Mrežce in na vrhu na gore nad Krmo, za njimi pa so že dalj časa vidni vrhovi Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.
Ni kaj, ni najvišji a le čudovit 1979 m visoki razglednik, kjer sestopiva s smuči in narediva v sončnem vremenu odmor. Na Veliki Selišnik se povzpnejo štirje smučarji, nekaj jih je na Viševniku in s Srenjskega prevala tudi slišiva govorico obiskovalcev, midva pa sva sama in uživava v pogledih na vrhove Draških vrhov, preko Vernarja na Kanjavec, na Triglav s sosedi in visoko Rjavino z Luknjo pečjo, Dimniki in Macesnovcem.
Pravi dan za zaključek leta in vzpodbuda za obiske gora tudi v naslednjem. Vidiva, da s Primorske in Gorenjske pritiskata silni gmoti oblakov in pretita zapreti modrino nad bližnjimi vrhovi. Meglice oblakov drsijo na našo stran in zato pripraviva opremo in pričneva smuko. Narediva prve zavoje in uživaško naslednje in kot bi trenil sva na letni poti, po kateri drsijo smuči v smeri vzpona. Kolikor je mogoče, se izogneva vzpenjanju, drsiva in zavijava po strminah, prečiva vzpetine in se poglobiva v sivino meglice, ki jo veter vleče preko krnice in zastira pogled na gore.
Nadaljujeva smučanje po dolinici pod Viševnikom in pričneva vzpon s prestopanjem na Kačji rob. Prijatelj je hitrejši, mene prehiti turni smučar, a oba dohitim na prelomu pobočja, ko je meglica izpuhtela in v modrini neba ponovno vidimo vse vrhove nad krnico. Smučava po lepo smučljivem snegu, še skorja se redko prelomi in v prijetnem vijuganju med macesni doseževa Zlate macesne, kjer srečava večje število pohodnikov, med katerimi pričneva spust z veliko odrsavanja in nekaj zavoji po grapi do smučišča, ki ga presmučava z dolgimi zavoji izogibajoč se sankačem in pešakom.
Doseževa zasneženo cesto in greva skozi gozd mimo vojašnice do ograjene ceste. Sestopiva s smuči, preplezava ograjo in prestopiva trakove, da na drugi strani ceste pospraviva smučarsko opremo in dava prostor čakajočemu, ker je prostor ob cesti poln avtomobilov še nekaj sto metrov, ko voziva s Pokljuke.