s Kompotelo in Košutno je severno zaledje Krvavca – Troje zaznamovanih poti
Severno zaledje Krvavca, vsega prepredenega s smučarskimi progami in žičniškimi napravami, ki najviše sežejo do vrha Velikega Zvoha, gradi venec zaobljenih vrhov, poraslih s širnimi zaplatami ruševja, mednje pa se visoko zajedajo pašniki, kjer je v poletnih mesecih med neštetimi kosmi ovčje volne slišati tudi goveje zvonce in se je mogoče srečati tudi s kakšno plemenito konjsko grivo. Na zahod se krvavška smučišča prepadno spuščajo na planino Dolgo njivo in še niže v Kokro, na vzhod izginjajo v sotesko Korošico in še globlje v Kamniško Bistrico, na severu pa jih od venca naših vrhov loči globel planine Koren. Ko človek stoji na vrhu Krvavca ali pa na Velikem Zvohu in ima to severno ogrlico kot na dlani, si ne more kaj, da bi si ne zaželel srečati se z njo v enem samem zamahu.
Vrh Korena (1999 m), Kompotela (1989 m),
Košutna (1971 m)
Vrh Korena in Košutna, zadaj Grintovci. Foto: Mitja Košir
Še pred slabim tednom (ko je nastala pričujoča fotografija) smo vsi, ki nam je kaj do prave zime, le pobožno govorili o kakšnih snežinkah, zdaj pa smo vendarle uslišani. Zato je tudi naše »krvavško zaledje« težje dostopno, kot je bilo še pred nekaj dnevi. Še več, velja namreč počakati vsaj nekaj dni, da se novo zapadli sneg sesede in sprime s podlago, kajti kamor koli se s Krvavca odpravimo proti severu, stopimo na plazovom izpostavljena pobočja.
Troje zaznamovanih poti nas s Krvavca pripelje v osrčje naših treh vrhov. Najlažja nas popelje s Kriške planine (1500 m) po njenem spodnjem robu in pod južnimi obronki vrha Krvavca (1853 m) na planino Koren (1675 m), od tam pa po dolini med Velikim Zvohom (1971 m) in Košutno na sedlo med Vrhom Korena in Kompotelo, tam pa se po lastnih nagibih odločimo, katerega od obeh vrhov bomo najprej vzeli pod noge. Oba sta lahko dostopna po zložnih travnatih slemenih.
Na planini Koren se lahko najprej odločimo za Košutno, ki se tik nad nami na vzhodnem obzorju strmo vzpenja v nebo. Od obnovljene planšarije krenemo desno prek melišč v kratko prepadno steno (jeklenice, klini) in se čeznjo povzpnemo na planino Košutno z lično kapelico in pastirskim stanom, potem pa zavijemo proti severu po strmih pašnikih in skozi zaplate ruševja na razgledni vrh. Severno obzorje je kot en sam obok skalnega veličastja Grintovcev, na zahodu pa srebrna veriga Julijcev krasi obzorje. S Košutne gremo po uhojenih živalskih in človeških stezicah na sever, na le nekaj metrov višjo Kompotelo, kjer bolj kot nad že znanimi razgledi osupli obstanemo nad prepadno steno, ki se izteče šele globoko spodaj, v Kurji dolini nad Kamniško Bistrico.
Tretja pot k naši trojici nas z vrha Velikega Zvoha popelje proti severu po razbitem grebenu, ki mu pravijo Jež, na njegovem koncu pa stoji najvišji izmed naših treh vrhov, Vrh Korena (pogosto imenovan tudi samo Koren). Najbolj zadovoljni bomo seveda takrat, ko bomo vse tri vrhove vzeli v enem samem zamahu in morda, prepolni energije, s Kompotele »skočili« še na nekoliko nižje ležečo Mokrico (1853 m), ali pa z Vrha Korena na brezpotni Jermanov turn (1951 m) in se morda nazaj na krvavško izhodišče vrnili preko Škrbine (1870 m), sedla med Vrhom Korena in Kalškim grebenom in planine Dolge njive (1688 m), od koder nas bo na sedlo Razor (1809 m) pod Velikim Zvohom in nazaj na Krvavec popeljala strma stezica. Zadovoljstvo, ki ga zgolj uporabniki krvavškega žičniškega izobilja sploh ne slutijo, nam bo še dolgo v spodbudo.
Več o tem popotovanju preberite v knjigi Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004) in si oglejte zemljevid Grintovci 1:25.000.