Slovenske novice - Janez Mihovec: ... in kraljica kinematografov
Pavla Jesih je v gorah opravila 18 prvenstvenih smeri in bila lastnica največje verige jugoslovanskih kinodvoran pred 2. svetovno vojno.
Slovenski alpinizem je po koncu prve svetovne vojne doživel nesluten razmah. Vendar v tem času le v slovenskih gorah. Ta še danes nevaren šport je bil bolj ali manj domena moških, tu in tam pa se je našla tudi kaka ženska, ki je skupaj s fanti osvajala najtežje plezalne smeri.
Ena takšnih je bila prav gotovo Pavla Jesih (1901–1976). Med letoma 1926 in 1933 je pomenila vrh slovenskega alpinizma. Bila je članica Turistovskega kluba Skala in je nanizala 18 prvenstvenih smeri na Triglavu, Škrlatici, Široki peči, Špiku, Jalovcu in drugih gorah. Sprva je plezala skupaj z Miro Marko Deželak*, a njuna naveza ni dolgo trajala, saj se osebnostno nista ujeli.
Pavla Jesih je največkrat plezala v družbi Milana Gostiše, Jožeta Lipovca, Mihe Potočnika, Stanka Tominška in Jožeta Čopa. Njena najboljša plezalska leta je prekinil hud padec leta 1933 v Veliki Mojstrovki. Proslavil jo je predvsem vzpon po osrednjem triglavskem, danes Čopovem stebru, ki ga je kmalu po koncu vojne, junija 1945, izvedla v navezi z legendarnim slovenskim plezalcem Jožo Čopom. Njun vzpon so ovekovečili tudi v filmu Steber.
Pavla Jesih ni bila le znana alpinistka, temveč tudi dekle poslovnega duha. Pred drugo svetovno vojno in tudi med vojno vihro je bila lastnica največje verige kinematografov v Dravski banovini in Jugoslaviji. Izumila je novo tehniko podnaslavljanja tujejezičnih filmov.
Njene kinodvorane so podržavili, do upokojitve se je preživljala kot oskrbnica planinskih koč.
Med vojno je finančno in z lastnim delom podpirala Osvobodilno fronto, vendar oblast po vojni tudi za lastne sodelavce ni imela razumevanja. Njene kinodvorane so podržavili, poleg tega pa jo je France Brenko, direktor Državnega filmskega podjetja, po krivem obtožil kolaboracije z okupatorjem. Vse te obtožbe so v nadaljevanju ovrgli, Pavli pa ponujali prestižne funkcije v novoustanovljeni državni filmski industriji. Te ponudbe je zavračala in še naprej želela voditi svoje kinematografe. Ko je spoznala, da to ni mogoče, z novo oblastjo ni več hotela imeti opravka.
Do upokojitve se je preživljala kot oskrbnica planinskih koč, po njej je živela v stanovanju na Gornjem trgu v Ljubljani. Umrla je leta 1976.
Prihodnjič: Eden prvih alpinistov
* Bo kak komentar?