Nedeljski dnevnik, 30.07.06 - Pia Pustovrh: Akademija ekstremnih šampionov - zakonca Štremfelj
Nadaljujemo veliko akcijo Nedeljskega dnevnika Akademija ekstremnih šampionov. V njej predstavljamo slovenske vrhunske športnike, ki so s svojimi ek-stremnimi podvigi in izjemnimi uspehi osupnili svet. Jeseni bomo na veliki gala prireditvi predstavili vse, ki smo jih že ali jih še bomo uvrstili v Akademijo ekstremnih šampionov, danes pa predstavljamo zakonca Marijo in Andreja Stremflja iz Kranja, ki sta kot prva zakonca na svetu družno stopila na streho sveta, na 8848 metrov visoki Mount Everest.
Takole se spominjata tega ekstremnega podviga.
»Najin skupni največji podvig je vsekakor vzpon na streho sveta leta 1990. Ni pa to najin prvi in zadnji skupni podvig. Na vrh sva prišla skoraj spočita, polna energije. Imela sva tudi srečo z vremenom, saj ni bilo pretiranega mraza in vetra. Na vrhu sva snela kisikovi maski in ostala skoraj eno uro. Tudi s sestopom ni bilo težav. Marija je bila trinajsta ženska na vrhu Everesta.«
Kako je prišlo do zamisli o skupni osvojitvi Everesta?
»Tega nisva nikoli prav načrtovala. Ko seje pojavila priložnost za odpravo, na kateri naj bi se združili in bi bila odprava treh dežel, sem dejal, da bom šel, če bo šla tudi moj a žena, saj sem sam že bil na vrhu.«
Je žena takoj sprejela vašo ponudbo?
»Žena je bila takoj za to.«
Koliko je ta uspeh spremenil vajino življenje?
»Morda je bilo prvi mesec po vrnitvi malce več novinarjev okoli naju, a se je kmalu vse umirilo.«
Kako so vaši bližnji sprejeli, da se odpravljata oba natako nevarno pot?
»Imava srečo, da so nama pomagali starši, saj so bili otroci še majhni in so potrebovali varstvo. Morda niso bili najbolj navdušeni, da sva se odpravljala oba. Vedno jih skrbi, a to ni bil najin prvi skupni podvig.«
Brez alpinizma ne gre
Kaj vas motivira za ek-stremne podvige?
»Mislim, da sva oba za takšne in drugačne podvige stalno motivirana. Mene osebno že od nekdaj zanima, kaj je na vrhu. Ljubezen do gora je prišla spontano, lahko bi rekel že ob pogledu nanje, saj v družini ni bilo alpinistov.«
Torej motiv za vaše podvige nista denar ali slava?
»Vsekakor ne.«
Je alpinizem vaš način življenja?
»Vsekakor. Vse vlagamo v alpinizem, vse postranske dejavnosti in tudi hobiji so povezani z alpinizmom. Brez alpinizma ne gre!«
Ko ste že omenili hobije, kateri pa so?
»Kot rečeno, so vsi povezani z alpinizmom. Veliko fotografirava in kolesariva po gorskih poteh. Edino, kar ni povezano z alpinizmom, je to, da sem rad s svojimi otroki, kar pa ni hobi.«
Se velikokrat odpravita skupaj na kakšno višjo vzpetino, goro?
»Skoraj vsako leto se kam odpraviva, kjer potem malo raziskujeva, plezava. Zdaj sva se ravno, vrnila iz Francije.«
Živtjenjski pregovor, ki pomaga v najtežjih trenutkih, med vzponi?
»Nikoli ne obupava, ampak ne za vsako ceno! Velikokrat se kljub želji ni dalo priti na sam vrh. Bilo pa je veliko situacij, v katerih je bilo potrebno imeti veliko volje in veselja do življenja, da sva jih premagala.«
Tudi sreča prav pride
Kdaj je bilo najhuje, med katerim vzponom?
»Najhuje je bilo, ko sem padel nad Chamonixem in si zlomil obe nogi. Temnilo se je in bilo je minus 21 stopinj Celzija. S soplezalcem nisva vedela, kaj in kako, bila sva nemočna. Nato je blizu stene priletelo športno letalo, naju opazilo in čez uro je bil tam že reševalni helikopter. Imel sem srečo.«
Kaj pa lepi trenutki?
»Lepih je bilo seveda veliko več. Ostajam zvest alpinizmu, ker mi ogromno pomeni narava. Lepo je bilo, ko sva bila v Himalaji. Kot v gledališču, vse je bilo pred nama, vse doline. Pripravljen sem preživeti vse napore, da doživim te razglede, občutke. Zelo lepo je bilo tudi na vrhu Everesta z Marijo.«
Kaj načrtujeta?
»Nimava nobenih trdnih načrtov. Velikokrat je to navdih.«
Vam je naša država pomagala pri uresničitvi katerega od vajinih načrtov?
»Je večkrat, čeprav zadnje čase vedno slabše. Nastala je borba med športi in alpinizem je odrinjen, pa čeprav je slovenski alpinizem na svetovni ravni. Brez resnih treningov, priprav ne gre.«
Kako je odmeval vajin podvig doma in po svetu?
»Po svetu to vedno bolj cenijo kot doma. Na žalost. Vsi najini vzponi so bolj odmevali po svetu, morda le za tega na Everest so se nekaj zanimali tudi pri nas.«
Je prišlo med vajinim vzponom do kakšnega družinskega prepirčka?
»Ne. Tam ni časa za to in tudi drugače nisva prepirljiva. Zavedava se, daje v slogi moč. Brez te ne bi videla vrha.«
Sta se na strehi sveta vroče poljubila?
»To pa zagotovo. Sicer je vprašanje, koliko vroč je bil poljub v tistem mrazu.«
Na vrhu ste bili eno uro. Ste poleg poljuba pomislili še na kaj več?
»Ne, ker je človek na vrhu na skrajnem robu svojega funkcioniranja. Gori je zaradi pomanjkanja kisika vse upočasnjeno, tudi razmišljanje.«
Z manjšega na večji hrib...
Katerega Slovenca imate za ekstremnega šampiona?
»Težko bi izbral kakšnega za tak naziv. Morda sta zame ekstremna Jure Robič, ker bi jaz zaspal na kolesu in ker se mi zdi njegovo početje noro, in morda Strel. Težko je izpostavljati koga.«
Za konec še nasvet mladim, ki se podajajo v alpinizem.
»Pri nas raste generacija mladih, kije res obetavna, ker imajo zdrav odnos do alpinizma in ki jim ni pod častjo hoditi po hribih in nabirati izkušnje za težje stvari. Če človek nima široke baze prehojenih hribov in vzponov, potem so večji in težji vzponi še težji. To piramido je treba graditi na široki bazi.«
Pia Pustovrh
Foto: Anže Furlan in arhiv Andreja Štremflja