Idrijske zgodbe/Petra Marinko Rus: Bil je sončen poletni dan z ugodno vremensko napovedjo in nasploh odličnimi pogoji za kratek popoldanski obisk gora.
A žal se je naša dogodivščina končala drugače, kot smo načrtovali. Tega dne se spominjam, kot bi bilo včeraj, saj mi je prinesel pomembno življenjsko lekcijo.
Z možem in sinom, ki je bil takrat star pet let, smo se pred obiskom mladih planincev (imeli so večdnevni planinski tabor v Koči na Gozdu) želeli malo sprehoditi v smeri proti Slemenovi Špici nad Vršičem. Kot sem predvidevala, je sin navdušeno zagrizel kolena v gorsko strmino in sledil Knafelčevim markacijam. V slabe pol ure smo prišli že do mesta, kjer se pot odcepi proti Mali Mojstrovki. Idealen prostor za kratek počitek: bogata flora, prekrasni pogledi na mogočno steno Mojstrovke in kar nekaj mest, lepih kot slika, kjer se da narediti super fotografije ... Malo naprej, tik preden se pot nekoliko spusti navzdol, je na desni strani večji balvan. Pot do njega vodi mimo zelo ostrih skal, zato je potrebno biti previden.
Po fotografiranju smo nameravali pot nadaljevati proti Slemenovi Špici, saj na nebu ni bilo niti manjšega oblačka, temperature so bile zelo prijetne (za razliko od sopare v dolini), nam pa se ni nikamor mudilo. Sklonila sem se, da bi od blizu fotografirala še mikavno cvetlico s petimi belimi venčnimi listi in nakazano črto po sredi, ki je še nikoli nisem videla. Katera cvetlica je bila, nikoli ne bom vedela, saj sem zaslišala histeričen jok. Še preden sem se obrnila, sem nagonsko čutila, da se je sin spotaknil. Nisem pa bila psihično pripravljena na toliko krvi. Tekla je v curkih iz prebite obrvi. Kasneje se je izkazalo, da je bil padec usoden za sinova očala. Brez njih bi sin padel na oko.
V nahrbtniku sem imela toaletni papir, z njim in vodo smo ob sinovem vreščanju in upiranju s hudimi napori sprali rano in zaustavili krvavitev. Kot nalašč pa s seboj nisem imela kompleta prve pomoči, ki ga sicer vedno nesem s sabo v gore. Kako sem bila jezna sama nase!
Nadaljevanje bom strnila, saj se je drama nadaljevala še več kot uro, preden smo varno sestopili do Vršiča (šlo bi hitreje, vendar je bilo sina potrebno nesti navzdol po gorskem terenu), prišli do Koče na Gozdu, kjer sem prosila prijatelje v planinskem društvu za razkužilo in obliž in se nato pripeljali do jeseniške bolnice, kjer so sinu nudili zdravniško pomoč.
Imeli smo veliko srečo, saj se je izkazalo, da rane ne bo potrebno šivati. Očala smo tudi hitro nadomestili z novimi (in bili do neba hvaležni, da so tako dobro zavarovala sinovo oko). Najhuje je bilo to, da je mali razgrajač po začetnem razburjenju postajal preveč zaspan, zaradi česar ga je bilo potrebno (sploh v avtu) ves čas prepričevati, naj poskusi obdržati odprte oči, da ne bi zaspal. Pa tudi nočno bujenje in preverjanje njegovega počutja nista bila enostavna. K sreči se je tudi opazovanje znakov pretresa možganov izkazalo le za nujno preventivo.
Niti pomisliti nočem, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi sin padel kam drugam ali pa če bi se to zgodilo sredi gora, par ur stran od vsake pomoči. To je bil moj najkrajši in najbolj poučen pohod v gore. Naučil me je nekaj pomembnega, kar sem sicer že vedela. A od tega dne dalje tudi razumem, zakaj je ob obisku gora res pomembno, da ne podcenjuješ pomena odlične (ne dobre) priprave pred gorskim pohodom tudi če se nameravaš odpraviti le pol ure proč od planinske koče ali avtomobila. S tem ne mislim le tega, da s seboj vzameš prvo pomoč, ampak da dobro premisliš, kam greš, nekoga obvestiš o načrtovani poti, s seboj vzameš kompletno opremo: od gojzarjev, rezervnih do zimskih oblačil, da imaš v vsakem trenutku pri sebi dovolj vode in hrane, ter pripomočke za orientacijo v temi in megli. Da se v gore ne odpraviš sam/a. Idealno je, če imaš s seboj koga, ki se znajde pri prvi pomoči oz. je dovolj močan, da ti lahko pomaga sestopiti v dolino.
Ko je prvi stres minil in smo vedeli, da bo še vse v redu, je bilo sinu v tolažbo tudi par evrov, ki jih je lahko dal v svoj šparovček, saj mu je pripadala zavarovalnina po šolskem nezgodnem zavarovanju. Konec dober, vse dobro.
Se je kaj podobnega zgodilo tudi tebi?