Slovenske novice - Boštjan Fon: ... slabo opremljenega
RADOVLJICA • Četrt čez sedmo je odbilo v soboto zvečer na župnijski cerkvi svetega Petra v Radovljici, ko so zabrneli pozivniki in so se vklopile radijske postaje domačih gorskih reševalcev. Na izpostavljeni poti med Vajnežem in Stolom se je zgodila nesreča, gornik je omahnil s poledenele poti in drsel približno 200 metrov. Slabih dvajset minut so potrebovali gorski reševalci, da so se pripodili z vozili do Valvasorjevega doma pod Stolom na izhodišče. Par stopinj pod ničlo je kazal termometer, noč je pritisnila, veter pa se je pripravljal, da še okrepi hlad na višini okoli dva tisoč metrov, kjer je bil poškodovani.
Štajerci na pomoč
»Njegove točne lokacije nismo poznali, predvidevali smo, daje šel čez Kser na Veliki Stol in se vračal do planinske postojanke. Ko smo z njim vzpostavili zvezo, je deloval zbegano,« je povedal predsednik komisije, za letalstvo pri Gorski reševalni zvezi Slovenije Toni Smolej, načelnik postaje GRS Radovljica in vodja akcije. Na pomoč kolegov letalcev iz vojaških ali policijskih helikopterjev niso mogli računati, nenadejano pa so jim na pomoč priskočili člani alpinističnega odseka Kozjak iz Maribora, ki so bili v Valvasorjevem domu. Pet se jih je nesebično ponudilo za pomoč. »Pri sebi sem vedel, da nas čaka huda noč in da bo reševalna akcija težak zalogaj. Nameraval sem zaprositi za pomoč kolege iz sosednjih postaj GRS a ko so pristopili fantje s štajerskega konca, sem spoznal, da jim lahko zaupam. Predvsem pa nismo smeli izgubljati časa, morali smo čim prej na pot,« je pojasnil Smolej. Sam se je zapodil v klanec in hitro nizal korake do Prešernove koče, a na ponesrečenega ni naletel, izvedel pa je, da iščejo Jerneja Knopa, ki je pred leti že pohajal po Himalaji in ima zagotovo obilico izkušenj v visokogorju. Načelnik Smolej se je nato usmeril proti Vajnežu, sosednji gori najvišjega vrha Karavank, njegovi kolegi pa so že locirali poškodovanega.
»Ko smo prišli do njega, smo spoznali, da je položaj skrajno resen. Kontaktiral sem z zdravnikom Andrejem Kunstljem iz postaje GRS Kranjska Gora in mu poskušal čim bolj opisati poškodbe. Kar smo lahko videli, je šlo za poškodbe nog, sumili smo na udarce po glavi, kako točno je z vitalnimi organi ponesrečenega, tudi nismo vedeli. Tožil je zaradi bolečin v hrbtu. Potrebovali smo zdravnika na terenu.«
Štafetni spust, 300 sidrišč
Doktor Kunstelj je v trdi temi sam krenil k poškodovanemu, premagati je moral nekaj manj kot tisoč višinskih metrov. Okoli ene ponoči je bil pri njih. »Imeli smo težave z namestitvijo poškodovanega v nosila. Najprej smo ga morali dvigniti okoli dvesto metrov navzgor do poti in potem smo prečili še okoli tristo metrov snežišča,« je povedal Smolej. Sledilo je spuščanje do predela Prižnica, šlo je za klasično reševanje, ki mu gorski reševalci rečejo štafetni spust.
»Ko smo prispeli do Prižnice, se je najbolj zoprn del poti zaradi konfiguracije terena šele začenjal. Ponesrečeni je bil v nosilih nekaj časa miren, drugače pa je kar precej stokal. Sidrišča za spuščanje so se delala okoli tristokrat,« je poudaril Smolej.
Pol sedmih zjutraj je odbilo na cerkvi svetega Petra v Radovljici, ko se je reševalno moštvo s Knopom končno znašlo pred Valvasorjevim domom pod Stolom, od koder so ga odpeljali v splošno bolnišnico na Jesenice. »Člani iz AO Kozjak so bili vrhunski, res si zaslužijo naše iskrene pohvale. Bili so odgovorni do ponesrečenca in vseh preostalih, poslušali so navodila in opravili veliko delo. Lahko so ponosni nase!« je pohvale na račun štajerskih zaljubljencev v skalne vertikale nizal izkušeni maček gorskega reševanja Smolej in izrekel tudi obilo dobrega na račun zdravnika Andreja Kunstlja.
Sklenil pa je s popolnoma drugačnim tonom: »Vse poti v visokogorju so poledenele. Treba je imeti ustrezno opremo. Za poškodovanega lahko rečem, da je bil slabo in neprimerno opremljen za take razmere, ki so zdaj na predelu Karavank. Drugih komentarjev pa se bom vzdržal, le toliko bom dodal, da je bila zame osebno v štiridesetih letih, kar sem član Gorske reševalne zveze Slovenije, to psihično in fizično ena najbolj napornih reševalnih akcij v visokogorju, če ne celo najbolj naporna.«
Bošjan Fon