John Hunt, priredil: Janko Blažej
Prva je odšla Charlesova skupina, in sicer devetindvajsetega marca. Poleg njega so jo sestavljali še: Tom Bourdillon, Georg Band in Michael Westmacott. Nameravali so uporabiti obe vrsti kisikovih aparatov, z odprtim in zaprtim kroženjem. Torej so imeli res zelo obširen načrt. Mi ostali smo odšli naslednji dan, vsi skupaj pa smo se morah vrniti v taborišče do šestega aprila.
Tik pred odhodom prve skupine pa je Tom pri kisikovih aparatih odkril zelo neprijetno dejstvo: od oseminštirideset steklenic je bilo nič manj kot petnajst praznih, ker so jih poškodovali nekje med transportom. Jasno je bilo, da stojimo pred neizogibno krizo, ki bi utegnila celo prekrižati naše načrte. Kisikove steklenice iz te zaloge smo nameravali uporabiti pri bodočih treningih in tudi pri naskoku samem. Torej nam je preostalo le dvoje: skrajšati bi morali čas treninga s kisikom ali pa spremeniti načrt za naskok. Grozila pa nam je še ena, še hujša nevarnost, da so namreč steklenice istega vzorca tudi v drugi pošiljki neuporabne. Pravkar sem prejel brezžično sporočilo, da je Jimmy Roberts že prispel v Katmandu in da je pošiljka kisika za naskok v skladu z načrtom že odletela iz Indije; on sam pa bo vsak čas prispel v Thyangboche. Tom je poslal nujno sporočilo, naj pregledajo Robertsov tovor. Sporočilo je tekač z vso naglico odnesel v Namche Bazar.
Komaj teden dni kasneje, ko smo se vračali s prvega aklimatizacijskega treninga, smo bili rešeni te skrbi. Roberts je že zapustil Katmandu in je nameraval pričeti že drugi del svoje poti, ko je prispelo sporočilo na britansko poslaništvo. Poročnik Proud ga je takoj zadržal. Ustavili so pošiljko za en dan, medtem pa so nad šestdeset zabojev z velikim naporom odprli in pregledali njihovo vsebino. Rezultat te nujne in razburljive akcije nas je spet pomiril. Saj drugače tudi ne bi smelo biti; v nasprotnem primeru bi le težko dobili iz Anglije nadomestilo do petnajstega maja.
Ko smo zapuščali izhodiščno taborišče, je bilo vreme zelo lepo in bili smo navdušeni v zavesti, da se končno dobro pripravljeni le bližamo goram. Področja za trening posameznih skupin so bila daleč narazen, kajti pripravnega terena nam res ni manjkalo. Charles Evans je odšel pod južna pobočja Ama Dablama, ker smo domnevali, da leži tam še neraziskana skrita dolina. Ed je nameraval peljati svoje može na severozapad v neznano krnico Chola Khola in če bi našel primerne prehode, bi prečil celoten venec elegantnih Vavveških vrhov. V njegovi skupini so bili Wilfrid Noyce, Michael Ward in Charles Wylie. Kot nalašč pa je Ed v zadnjem trenutku zbolel za angino. Zato je moral še dva ostati v taborišču, vodstvo pa je predal Wilfridu.
Moja skupina, ki so jo sestavljali Gregory, Lowe in Tenzing, je bila namenjena v porečje linje, to je naravnost po dolini v smeri masiva Nuptse-Lhotse. Spočetka smo hoteli najti primeren teren za trening na severni strani Ama Dablama; kasneje pa smo smer spremenili in smo se v zatrepu doline obrnili na levo. Hodili smo ob bližnjem robu ledenika, ki je potekal izpod strahotnih ostenij gore Nuptse. Zvečer smo taborih na majhnem ograjenem travniku blizu neke kmetije v vasi Dingboche skoraj štiritisoč petsto metrov visoko. Bili smo tik pod severozahodno steno Ama Dablama, ki je bila tako strma, da se je na gladkih skalnih odlomih obdržal samo leti. Opazili smo tudi, da so ledena pobočja v zgornjem delu stene nagnjena v takem kotu, kot si ga v Alpah sploh ne moremo predstavljati. Gora pred nami in vrhovi v soseščini so bili zgrajeni iz lepega belega granita, ki je bil tako prosojen, da često ni bilo lahko razlikovati med skalo in ledom. S sličnim spoštljivim strahom nas je navdajal tudi sosednji vrh Tawache, zgrajen v enako fantastičnem slogu kot Ama Dablam. Iz Thyangbocha smo videli le del jugozahodnega grebena z navzven štrlečim i ogromnimi opastmi.
Dingboche je obljuden samo poleti, ko pridejo kmetje obdelovat bogata aluvialna polja, kjer uspevata predvsem ječmen in krompir. Ječmen pražijo in zmeljejo v fino moko, ki ji pravijo tsampa. To je osnovna hrana Šerp. Vsako leto podeli povabljen lama blagoslov za dobro žetev. Zanj je pripravljena posebna hiša, postavljena visoko na pobočju. Ta obred je bil dan po tem, ko smo odšli.
Sledilo je pet zelo lepih dni. V višini 5100 metrov smo v taborišču poleg ledenika Nuptse izvajali svoj načrt: vadili smo plezanje s kisikom, se privajali na višino, preizkušali obroke za velike višine in priložnostno raziskovali teren. Razen enega večera, ko je padel sneg, smo imeli ves čas zelo lepo in jasno vreme. V nepozabnem spominu mi je ostalo ogromno pročelje masiva Nuptse, ki je gospodujoče viselo nad nami. Vsak trenutek smo se zavedali njegove veličastne bližine. Še zdaj, ko to pišem, si lahko točno predstavljam vsako podrobnost silnega odloma: presenetljivo belino skale, semtertja prevlečene z ledom; široko vrhnjo plast, ki ji je sledila tanka plast snega. Vse skupaj pa je bilo podobno velikemu kosu božičnega kolača, ki ga je nekdo že načel.
Za »kisikov tek« smo izbrali pripraven vrh. Plezali smo posamič in smo čas potreben za vsak vzpon, skrbno beležili. Bili smo v veliki višini, kakršne doslej nismo bili vajeni in že kratkotrajno plezanje nas je privedlo v višino skoraj šest tisoč metrov. V tej višini smo torej že smeli pričakovati, da bodo kisikovi aparati pokazali svojo vrednost. Za 518 metrov smo rabili petdeset minut, kar znaša približno 610 m na uro. To je dober čas v srednjih višavah, v našem položaju pa bi ga brez kisikovih aparatov gotovo ne dosegli. Prijetno presenečeni smo tudi ugotovili, da se v kisikovih aparatih dobro počutimo. Kljub maski smo pri plezanju lahko ostali pozorni in smo celo uživali ob pogledu na pokrajino.
Povzpeli smo se tudi na privlačen manjši vrh, visok skoro 6000 m na nasprotni strani ledenika. Na Tenzingov predlog smo vrh po pašniku pod njim v dolini imenovali Chukhung Peak. Čeprav je bil v primeri s prepadi Nuptse majhen, je bila njegova severna stena zelo lepa tura v ledu. Taborili smo ob glavi manjšega ledenika in dvakrat smo se skušali povzpeti na nazobčan greben z nagnitim ledom, ki bi ga lahko obšli tudi po strmi severni steni. Vsekali smo lepo število stopinj, kar je bil kar dober.