Večer, Maribor - Lidija Ferk: Neznani storilci so požagali rušje, ki je varovalo del Lovrenških jezer, ki bi bil moral zato, da se lahko tam obdržijo ogrožene živalske in rastlinske vrste, ostati nedostopen; naravovarstveniki so zgroženi.
Kakor da bi ga bila navdahnila pripoved o iskanju speče Trnuljčice, si je nekdo utiral pot skozi zaraščeni dostop do skritega dela Lovrenških jezer. A konec tega "junaškega" dejanja je vsej prej kot pravljičen. Kot "masaker" in "vandalizem" namreč zgroženi ljubitelji in varstveniki narave opisujejo pohod, na katerem so pele motorne žage v rokah za zdaj še neznanih storilcev.
"Vandalski poseg nad naravo"
Minulo soboto je predsednika Planinskega društva Lovrenc na Pohorju Lovra Paradiža mladi Lovrenčan, študent gozdarstva Jernej Javornik, obvestil, da je ob obisku jezer opazil, da je bil nekdo požagal veje planinskih borov na starem, severnem dostopu do Lovrenških jezer. Žage so pele na trasi nekdanje poti do območja, ki so ga bili planinci skupaj z naravovarstveniki pred dvema desetletjema prenehali vzdrževati prav zato, da bi vsaj delu te priljubljene pohodniške točke prihranili posledice množičnega obiska. Lovrenško barje, največje visoko barje v državi, je namreč specifičen življenjski prostor številnih redkih rastlinskih in živalskih vrst.
"To je naravovarstveno izjemno pomembno območje," poudari Matjaž Jež, vodja mariborske območne enote Zavoda RS za varstvo narave. "Po gozdarski zakonodaji je naravni gozdni rezervat, območje naravne vrednote, sestavni del ekološko pomembnega območja Pohorje in tudi del območja Natura 2000. Za vsak poseg na tem območju je treba pridobiti naravovarstveno soglasje." A dobil ga ni nihče, tudi zaprosil ni zanj. "Nimamo podatkov, kdo je to napravil," pravi Jež, zgrožen nad posegom, za katerim je ostalo razdejanje na kar blizu devetsto metrov dolgem in okoli meter širokem pasu rušja; po Ježevem prepričanju ga ni mogoče označiti drugače kot "vandalski poseg nad naravo". Zarasla pot do skritega dela barja
Jernej Javornik ugiba, da je storilca oziroma storilce (glede na razsežnost posega moramo govoriti najmanj v dvojini, menijo tisti, ki so videli njegove posledice) vodila (morda celo dobronamerna) želja obnoviti zaraslo pot do skritega dela barja. So bili torej na delu akterji, ki območje dobro poznajo in ki so vedeli, da je to povezava z drugim delom Lovrenških jezer?
Ogorčena razprava na to temo se je hitro razvila na forumu uradne spletne strani občine Lovrenc. Kot tisti, ki bi jih nova-stara pot lahko posebej zanimala, se omenjajo motoristi in zreški Unitur, neuradno je bilo slišati, da bi lahko kaj vedeli tudi na zreški občini, katere meja teče na tem območju. Seveda smo poklicali oboje: "Tudi nas zelo zanima, kdo si je dovolil ta poseg v naravo," pravi Štefan Posilovič z občine Zreče. Da za to, kar se je dogajalo na Lovrenških jezerih, sploh še ni slišal, pa nam je včeraj zagotovil Uniturjev direktor Damjan Pintar. Le neuradno je bil o posegu obveščen tudi lovrenški župan Franc Ladinek.
Neogibno izumrtje za redke ptice?
In kaj je - če odmislimo neupoštevanje predpisov - v tem posegu pravzaprav najhujše? "Uničena je bila vegetacija rušja, posebne vrste bora z imenom pinus mugo. Narava bo posledice sicer dolgoročno lahko sanirala, saj bodo iz ohranjenega dela veje lahko znova pognale. Vendar bo to trajalo daljše obdobje," pojasni Matjaž Jež. Skrbi pa predvsem nevarnost izumrtja redkih živalskih in rastlinskih vrst. "Visoko barje je poseben ekosistem, tod so šotna tla, ki so zelo občutljiva za hojo. Ob tem je tu bivališče mnogih živali; posebej kritično ogrožena ptica je ruševec, ki praktično samo še tukaj najde svoj mir," opozarja Jernej Javornik.
Bo hrup, ki ga bodo obiskovalci zanesljivo prinesli v njegovo življenjsko okolje, ruševca pregnal, ga prisilil, da se umakne? "Na Pohorju se ptice praktično nimajo več kam umakniti, ti habitati so jim zadnja zatočišča, zato jih to lahko vodi v izumrtje," pove Matjaž Jež o resnosti novih razmer ter vse, ki bodo poslej obiskovali Lovrenška jezera, poziva, naj bodo prizanesljivi do narave in novega dostopa ne uporabljajo. Hodijo naj le po delu, ki je urejen, torej po brunčasti poti na južnem delu, da ne uničujejo občutljivih šotnih mahov. Od skušnjave, da bi obiskali doslej večini skriti del Lovrenških jezer, bodo poskušali obiskovalce odvrniti tudi z opozorilnimi tablami, ki jih bodo tam v kratkem postavili, pravi Lovro Paradiž, pogovarjali se bodo tudi o možni fizični zapori prehoda.
Kdor ve, naj pove
"Z lovrenškim planinskim društvom smo se že pred približno dvajsetimi leti dogovorili, da ta del poti skozi barje opustimo, da bi bila narava čim manj motena in prizadeta. Da bi dostop do Lovrenških jezer vseeno omogočili, pa smo takrat uredili okoli 300 metrov dolgo brunčasto pot kot dostop iz južne smeri. Ta še danes dobro služi namenu." S postavitvijo manjšega lesenega razgledišča so en del območja uredili tako, da ga je mogoče obiskovati z manj škode, drugega pa zaprli. V dvajsetih letih se je stara pot lepo zarasla in je bila komaj še opazna, ljudje je niso uporabljali, zato je bil v severnem delu jezera res pravi mir, to narava tudi potrebuje, pravi Jež. S tem, ko so pot na novo odprli, pa je ustvarjena možnost, da se bodo vse negativne posledice obiskovanja razširile na celotno območje.
Vsi, ki jih po tem posegu v edinstveno naravno okolje močno zanima, kdo si ga je dovolil, pa medtem upajo, da se bo kmalu našel odgovor na to vprašanje. "Domnevamo, da storilci niso bili neopaženi, ter pozivamo morebitne priče dogodka, da se, lahko tudi anonimno, oglasijo z informacijami, tako da bomo lahko inšpekcijskim službam podali prijavo zoper storilce. S takšnimi ljudmi se je namreč treba pogovoriti in jih tudi ustrezno obravnavati," sklene vodja mariborskega zavoda za varstvo narave.
Lidija Ferk