Peter Strgar: Že dalj časa sva imela v planu pot na Triglav čez Plemenice, po kateri še nisva hodila, v vodnikih pa je opisana kot zelo lepa, a tudi zahtevna.
Dolina Zadnjica je mirna in čudovito lepa, zato sva jo izbrala za izhodišče ture, ki naj bi bila dokaj naporna, saj je potrebno premagati eno največjih višinskih razlik – 2120 metrov.
Zadnjica
Ob jutranjem vzponu na Luknjo občudujeva prelepo okolico z vedno širšimi razgledi in obilo alpskega cvetja ob poti. Tako nama pot hitro mine in »kmalu« pogledava na Gorenjsko, ki sva jo zapustila par ur prej.
Nad Luknjo se pot strmo vzpne čez skale po jeklenicah, potem pa se nekoliko položi in nadaljuje po poličkah na trentarski strani. Ves čas čudoviti in vedno bolj obširni razgledi. Na vzporednem grebenčku počivajo kozoroginje z mladiči. Na nekaj mestih pogledamo v Vrata. Parkrat je prehod tak, da smo z eno nogo na gorenjski, z drugo pa na primorski strani. Potem pa še zadnji strmejši zavarovan vzpon na razgleden vršič (spodaj sta izruvana dva klina, ki držita jeklenico, tako da je prosto viseča, a to ne ovira vzpona), manjši spust in že smo na podih.
Vrh Triglava je še v oblaku, bolj pa ko se mu bližava, bolj se jasni.
Vzpon na vrh čudežno ni preveč obljuden, večjo skupinico srečava le tik pod vrhom.
Na vrhu se je še krajši čas jasno, tako da uspem narediti nekaj fotografij, potem pa se spet zamegli Obiska je kar nekaj, ni pa prehude gneče in hrupa. Večino obiskovalcev je tujcev.
Spust z vrha nazaj na melišča hitro mine. Med sprehodom do Doliča občudujeva in fotografirava drobno cvetje med kamni.
Proti Doliču
Na Doliču si privoščiva zasluženo pivo, potem pa po mulatieri, ki je zaradi udobnosti pravi balzam za že rahlo utrujene noge, v dolino. V potočku, ki teče iz slapiča pri začetku poti čez Komar se ohladiva in kmalu sva spet pri avtu.
Res čudovita tura, kot je zapisano v vodnikih. Zlasti mir in lepota Zadnjice v primerjavi s hrupnimi Vrati odtehtata dodatno hojo in daljšo vožnjo. Seveda pa velja tudi ostalo, torej da je pot čez Plemenice zahtevna, zlasti zaradi svoje dolžine.
Peter Strgar