Bojan Ambrožič: ... po poti Tineta Miheliča - S Stenarskih vratc sva namesto na Kriške pode ...
Pihavec po poti Tineta Miheliča
Slaba vremenska nama je preprečila obisk avstrijskih gora. Tako sva se s Petrom odpravila na Zadnjiški Pihavec. Tja, ja, prav tja, kjer je pred devetimi leti v spokoju umrl največji slovenski pisec gorniške literature – Tine Mihelič.
Na turo sva se odpravila razmeroma pozno. Tako sva naletela na popolnoma popolnoma polno parkirišče v Vratih. Zato so nama zamudnikoma dovolili da parkirava neposredno pred Aljaževem domu. Navzgor po dolini Vrat sva nadaljevala v neskončni množici Triglavskih pohodnikov. Na srečo je večina zavila na pot Čez Prag. Midva pa sva v svojem tempu nadaljevala proti sedlu Luknja. Melišče in pa nenavadno toplo vreme sta poskrbela, da sva se gorska tekača že na začetku dobro ogrela.
Potem pa so se navlekle meglice in kasneje še megla. To pa je bilo zadnje kar sva si želela, saj bova zdaj zdaj zavila na brezpotje. In res sva z Luknje nadaljevala še deset minut proti Bovškemu Gamsovcu. Potem pa naju je možic usmeril na “Tinetov” brezpotni pristop na Pihavec. Na začetku se za silo še zasluti stezico, ki pa bi bila lahko tudi gamsja stečina. Višje pa gre za povsem pravo brezpotje. Pristop najprej poteka po krajšem melišču. Takoj za njim zavijemo desno na travnat pomol in nad njim na melišče. Pristop se za tem nadaljuje skozi ozko in strmo grapo, ki je označena s spominsko ploščo Tinetu Miheliču. Prav tu je Tine Mihelič za vedno zaspal, z balkonskim pogledom na Triglav.
Naju je tu dobila megla in sva zato kar nekaj časa potrebovala da sva našla pravo grapo. Ves čas pa so naju pozorno opazovali kozorogi. Potem pa se je nenadoma popolnoma razjasnilo in logičen prehod čez steno se je pokazal. Sama grapa je na začetku strma, saj jo zapira skalni skok. Prav tako je strm tudi izhod iz same grape. Potrebno je nekaj kaminskega plezanja. Za tem pa ni več večjih težav. Nad grapo se je treba držati leve, prečiti manjše melišče, in potem nadaljevati navzgor po strmih travah in skrotju.
In tako sva se kar naenkrat znašla na markirani poti na Pihavec. Na vrhu zaradi megle ni bilo posebnih razgledov. Sama markirana pot se nazaj na stran Kriških podov spusti s sedla med Pihavcem in Vrhom nad Kamnom. S sedlu sestopimo po melišču in nato po skobah čez strm skalni skok (izpostavljeno). Oba sva se strinjala da je markirana pot na Pihavec skorajda težja, od brezpotnega pristopa. Potem pa sva za trening nadaljevala prek Dovških vratc na Stenar. Stenar je zagotovo veliko razočaranje za marsikaterega gornika, saj je pristop nanj, ne glede na njegove dolge in strme stene, skrajno lahek.
Sva si pa zato po tehnični plati popestrila sestop s Stenarja. S Stenarskih vratc sva namesto na Kriške pode, nadaljevala na severno brezpotno stran. Samo pobočje je zelo krušljivo in je prekrito z drobnim gruščem. Zato je potrebno veliko pazljivosti pri plezanju navzdol da ne pride do zdrsa. Krušljivost sem tudi izkusil, saj je proti meni nek planinec na Stenarskih vratcih, sprožil velik kamen. Kamen se je razletel le nekaj centimetrov stran od moje čelade. Iskal sem tudi kline za abzajl, pa jih nisem našel. Za tem pa je sledil le še spust po meliščih in deloma tudi po snežnih zaplatah v bližino Bivaka IV, kjer sva se pridružila markirani poti za v Vrata.
Bojan Ambrožič