tokrat brez predsodkov / Primorske novice, 05.09.2000 - Tomaž Pavšič: pohodno-prevozna pot
Primorske novice, 5. september 2000
Dobrodošli doma
Zanimiva pot po sledeh bivše meje,
tokrat brez predsodkov
Obeta se nam vznemirljiva pohodno-prevozna pot z bogatimi zgodovinskimi, vojaškimi, zemljepisnimi in zlasti turističnimi privlačnostmi – Turistično društvo Podbrdo s predsednikom Jožetom Dakskoblerjem se že pripravlja
PODBRDO – Spomladi 1998 je bila v časnikih naključno sprožena polemika o »rapalski« meji. Pripomogla je, da so se razblinili nekateri tabuji: razčistili so se pojmi, ustvarili so se novi pogledi, razbremenjeni ideoloških predsodkov in prastrahu, ki je sicer razumljivo zrasel iz težke zgodovinske usode, ki jo je doživljal slovenski narod na prepihu časa in še posebej na križpotjih slovenske zemlje v srcu Evrope.
Nekatera opozorila (glede »restavriranja« nekaj mejnikov na bivši meji), četudi nesmiselna in pretirana, so verjetno izhajala iz sicer poštenih narodno- in državnoobrambnih pobud. K sreči so se oglasili ljudje, ki so stvari postavili na pravo mesto; tudi v Primorskih novicah. Lahko bi rekli, da je še dobro, da je bila polemika sprožena.
Velik uspeh knjige Ob stari meji, ki je že razprodana, in še prej pohod ob rapalski meji oktobra 1999 sta dokazala, da je zanimanje za ta del naše zgodovine in za te naše kraje izjemno veliko in da se ga da vključiti med turistične, poučne in razvedrilne zani¬mivosti. S tem pa tudi ovrednotiti naravno očarljiv in vsega zanimanja vreden svet ob nekdanji mejni črti. Se posebno tam, kjer se prepleta kar največ izjemnih pričevanj naravne in vojaškozgodovinske dediščine. To pa so zelo lahko dosegljivi zeleni alpski vrhovi, ki po jadranski razvodnici obkrožajo Baško dolino od Rodice do Porezna. To je svet pisateljev Bevka, Šorlija, Preglja, pa tudi svet Zorka Jelinčiča in njegovih tigrovcev. Svet, ki nas na drugi strani razvodnice povezuje z Davčo, Selško dolino, Bo¬hinjem.
Jože Dakskobler, ki je tudi vnet planinec in gorski reševalec, je s svojimi sodelavci, zlasti s Cvetom Zgago in arhitektom Ivanom Črnalogarjem, pa tudi s predsednico Turistične zveze za Zgornje Posočje Mojco Rutar iz Tolmina, že naredil marsikateri trden in uspešen korak, da bo že konec jeseni najbrž odprta primerno označena in urejena pot »Po sledeh stare meje«. Že septembra pa bodo na kraju samem, nekje nad Petrovim Brdom, pripravili tiskovno konferenco, na katero bodo vabili tudi župane z obeh strani nekdanje mejne črte, saj se za projekt zanimajo raziskovalci in navdušeni domoznanci ter turistični delavci.
Tod je hodil Zorko Jelinčič ...
Za zdaj je v načrtu planinska pot »Po sledeh stare meje«, ki bi potekala v smeri urinega kazalca, od nekdanjega glavnega mejnika 24, nekje zahodno od Črne prsti do glavnega mejnika 29 na Hoču (1513 m ) v pogorju Porezna. Torej bi obsegala mejne sektorje 24, 25, 26, 27, 28 in 29, oziroma v italijanskem vojaškem obrambnem sistemu podsektor XXI. c Podbrdo iz sektorja XXI. Tolmin. To je tisti del stare meje, ki s Koble (1493 m) nad bohinjskim (podbrškim) predorom krene na severovzhod in na severnem pobočju Možica (1603 m) ostro zavije na jug do pod Huma, ki se dviga nad Počami. Skratka, to je prvi zob meje nad Podbrdom, drugi pa je tisti, ki se vzpne do pobočij Blegoša.
Pot bo izvirno označena in na posameznih točkah bo dosegljiv tudi žig. Izhodišče poti bi bilo v obratni smeri, na Poreznu (1630 m), v planinski koči oziroma v Domu Andreja Žvanuta-Žana, konec pa na Črni prsti (1844 m), v Planinskem domu, ki je prav tako kot koča na Poreznu nastal iz nekdanje vojašnice in se imenuje po gorniku, publicistu, predvsem pa narodnjaku m tigrovcu - Zorku Jelinčiču. Neštetokrat je v vsakršnem vremenu, ne glede na letni čas, ilegalno in skrivaj prehajal čez Peči na bohinjsko stran in se vračal z nahrbtnikom, polnim protifašistične literature. S Porezna do Črne prsti je hoje za en dan, vendar pa bo možno izbrati tudi krajše in dostopnejše odseke. Pot bo urejena, označena in opisana tako, da bodo različne starostne skupine lahko izbrale poljuben del ali krog poti.
Opisana trasa je hkrati razvodnica, koder je tekla deželna meja med Goriško (Primorsko) in Kranjsko (ožje Gorenjsko). Tod poteka tudi vsem planincem znana slovenska transverza¬la. Naša pot se je bo v glavnem držala, vendar se ji bo ponekod odmaknila, da bi popotnik lahko obiskal nekatere dobro ohranjene vojaške objekte, bodisi zgradbe, kaverne, bunkerje, opazovalnice, ostanke vodnjakov, postaje žičnic in še kaj. Vodila bo po zaznamovanih mulatierah in stezah. Na nekatere odseke se bo možno pripeljati z avtom in z zelo malo nenaporne hoje obiskati zanimive objekte. Ceste in poti, so dostopne tako z baške kot bohinjske (soriške) strani, seveda pa tudi iz Davčne in Novakov. Ponekod bodo speljane idealne steze za gorsko kolo.
Od zanimivosti do zanimivosti
S Petrovega Brda se lahko z avtom pripeljemo v bližino vojašnice obmejnih straž na Robarjevem griču. Le kakih dvesto metrov naredimo peš po obraščenem pobočju, in že smo pred kasarno, od koder je prelep pogled na Podbrdo. Kasarna v obliki izjemno dobro grajene polkaverne, čeprav brez oken in vrat, ima betonske umivalnike in stranišča za »trupo« in častnike. V okolici so še drugi pripadajoči manjši objekti. Po skoraj 70 letih od zgraditve vojašnice se je narava tod tako zelo spremenila ali, bolje, obrasla, da sedaj ti položaji ne bi imeli nikakršne strateške in taktične vrednosti, saj se tja, kjer je bila nekoč »ona« stran, sploh več ne vidi. Zanimiva je tudi linija utrjenih položajev od Petrovega Brda do Zalodnikarja, ki je bil tik onstran meje, torej že v Jugoslaviji. Dobro je ohranjena protiletalska opazovalnica z železno »kapo«. Mala gradbena vojaška mojstrovina je bunker nad Zalodnikarjem, le malo nad cesto, ki ima še vedno ohranjene železne polknice v obliki debelih navpičnih palic, ki dajejo vtis brunarice. Vgrajeni naravni kamni in skale v betonski kroni so žal odpadli, oziroma so jih gospodarno pospravili okoliški ljudje kot gradbeni material, tako da je videti bunker na vrhu kot prstan brez diamantov!
Dvanajst ton litega železa v kupoli bunkerja na Lajnarju
Še danes veličastni so vojašnice in bunkerji na Lajnarju in Možicu. Seveda so bile vojašnice že zdavnaj izropane, pa tudi čas jih je prizadel. Morda bi se katera dala vsaj delno urediti za turistične in planinske potrebe. Od bunkerjev je treba še posebej omeniti tistega na Lajnarju. V njegovi črni kupoli, ki se dviga sredi betonske podlage je 12 ton najtrdnejšega litega železa. Z nje se ponuja lep razgled vsenaokrog. Dobro Ie ohranjeno zaklonišče na Kupu ob vozni poti, bunker Kaposaldo (Caposaldo) pa stoji na Petrovem Brdu tik ob asfaltni cesti. Prav mojstrsko je nare¬jena trdnjava Vrh Bače. Tam mimo je držala stara visokogorska pot v Bohinj. Trdnjava je večinoma skrita v gori, v dveh nadstropjih. Ob vhodu je lep razgled proti jugu. S teh višin (Vrh Bače - 1273 m, Savnik - 1576 m, Možic 1603 m, Slatnik - 1609 m), do Lajnarja (1549 m) se finančni stražniki in vojaki niso umaknili niti pozimi, čuvali so mejni zob med Podbrdom in Soriško planino. Planinec ali sploh obiskovalec naše poti bo na mestu, ki mu pravijo v Kovcah, odkril še tudi dobro ohranjene ostanke postaje dolge tovorne žičnice, ki je bila speljana iz Podbrda na Slatnik.
To je seveda le nekaj zanimivih točk ob načrtovani poti, prostrane razglede in naravne lepote pa srečamo na vsakem koraku. Zelo bogato in pisano je tod planinsko cvetje, pa tudi druga flora Čisti in krepilni višinski zrak objema te kraje četrt stoletja ločenih od bratov s krivično in nesrečno mejo, ki pa je danes že zaradi poznavanja naše naporne narodne in državne zgodovine ne smemo kar izbrisati. Kot dediščina preteklega stoletja naj bo opomin iz preteklosti in hkrati spodbuda za prijateljstvo danes in jutri.
Naj se povrnem na začetek. Baška grapa, vsaj zgornji del s Podbrdom, želi turistično izkoristiti to, kar je ostalo od stare meje. Če so v Kobaridu znali tako uspešno ohraniti spomin na krvavo soško fronto, ni nobene bojazni, da ne bi, vsaj sorazmerno s pomembnostjo, nekaj podobnega uspelo tudi Podbrčanom. Čez čas bi se podobni našrti raztegnili še na druga zanimiva območja ob nekdanji meji. Že zdaj se Podbrčani dogovarjajo tudi z občinama Železniki in Cerkno, na septembrsko tiskovno konferenco pa bo Turistično društvo povabilo župane občin Bovec, Kranjska Gora, Bohinjska Bistrica, Tolmin, Železniki, Cerkno, Gorenja vas – Poljane, Idrija, Žiri, Logatec, Postojna, Cerknica, Loška dolina, Pivka in Ilirska Bistrica.
Tomaž Pavšič
Slike: Glavni mejnik na Hoču (1514 m) pri Poreznu / Bunker iz litega železa na Lajnarju (1549 m) / Urejena postojanka (»Caposaldo«) pod vrhom Možica (1603 m) / Nekdanja vojašnica enote »Guardia alla frontiera« (GAF) tik pod vrhom Porezna (1630 m)
Objavljeno še na straneh
starega/prvega spletišča