Slovenske novice, 19.03.05 – Jaroslav Jankovič: Oseminpetdesetletni Marko Ilič je v četrtek čez dan plezal na Črnem Kalu, zvečer pa v Grosupljem omahnil
Dan v novicah
Zavpil: Zategni! in omahnil
Oseminpetdesetletni Marko Ilič je v četrtek čez dan plezal na Črnem Kalu, zvečer pa v Grosupljem omahnil na parket — Se je pozabil pripeti, je preutrujen pozabil osmico, najvarnejši vozel na svetu?
Grosuplje, 18. marca
Za 58-letnega podjetnika Marka Iliča iz Ljubljane se je četrtek začel prelepo. Ker sta sinova že tako rekoč pri kruhu, je zjutraj sedel v avto in se s prijateljem Mitjem Ravnikarjem odpeljal na Črni Kal, kjer je eno od najlepših plezališč pri nas. S prijateljem sta ves dan plezala in se pozno popoldne, ko je primorska stena postala premrzla, vrnila v Ljubljano.
A ni mu bilo dovolj. Zvečer je poklical prijatelja Gregorja Bizjaka in odpeljala sta se v Grosuplje v športno dvorano Brinje, da bi za sprostitev še trikrat zaplezala. Administratorja alpinistične sekcije Planinskega društva Grosuplje Marjana Trobca je poprosil, naj ga varuje. Obrnil se je proti steni, zavezal varovalno vrv in začel na desni strani deset metrov visoke stene.
Tam je smer najlažja, velja za četrto težavnostno stopnjo, nam je povedal predsednik društva Franc Štibernik. Marko jo je poznal. Na umetni plezalni steni Brinje je bil reden gost, preplezal jo je ničkolikokrat. Prvi oprimki so najlažji, zato stena vleče; potem pridejo težji, v sredini je telo že segreto in roke grabijo naprej proti vrhu. Trobec pretresen pove: »Prišel je na vrh in kot ponavadi zavpil: Zategni! Tako je pravilo. Spustil je oprimke in razširil roke. Nato je nekaj počilo!«
Razširil roke in padel
»Razširil je roke in omahnil. Letel je po zraku morda pol sekunde, mene je vrglo nazaj, vrv je sunkovito spolzela skozi vrhnjo matico, nesrečni Marko pa je z vso silo treščil na parket in negibno obležal.«
Do pol osmih zvečer je stena rezervirana za mlajše plezalce, potem pridejo odrasli in vadijo do devetih. Ob pol devetih je bilo na steni sedem plezalcev: »Razpoloženje je bilo prijetno, umirjeno, ravno pravo,« zatrjuje Trobec. Ko se je Marko povzpel v steno, je zraven plezalo neko dekle, tik pod njim pa si je mlad fant zavezoval varovalno vrv. Ko je Marko zavpil Zategni!, je fant okamenel. »Marko je treščil mimo njega in mu obležal pri nogah,« pojasnjuje Trobec.
Marko je ležal, telo se mu je treslo, zraven pa je zamolklo vzdihoval. Kot da bi hotel nekoga poklicati. »Je kdo zdravnik?« je navzoče vprašal Trobec. Dekle na progi zraven se je spustilo s stene, od strahu izbuljilo oči in se prijelo za usta. Ni ga bilo med njimi, zdravnika. Trobec je stekel v sosednjo telovadnico, kjer je skupina deklet vadila aerobiko. »Zna katera malo več kot oskrbeti rano? Resno je in nevarno. Nekdo je padel s stene!« Dekleta so začela vpiti in skoraj so se razbežala. Potem je ena od njih povedala, da bo njena prijateljica medicinka vsak čas tu. Prišla je, stekla k nesrečnemu Iliču pod steno, kjer je nemočno stokal in poskušal obračati glavo. Mlada medicinka je obstala in rekla, da nekaj ni v redu z ustnicami.
Ime za priimek
Markove ustnice so pomodrele. Priletel je bil na bok, na noge in roke. »A pri tem je verjetno tudi z glavo udaril ob parket,« ugiba Trobec. Mlada medicinka naj bi bolj sama zase izjavila: »Bojim se, da je nekaj narobe z glavo.«
Hitro je prihitela tričlanska zdravniška ekipa. Na kraj nesreče so menda prispeli v nekaj minutah. Zdravnica je pokleknila k Marku in ga začela otipavati po obrazu ter spraševati, kje ga boli. Na vprašanje, kako se piše, najprej ni odgovoril. Potem je zdravnica znova vprašala in po besedah navzočih ji je odgovoril: »Marko!« »Ne ime,« ga je popravila zdravnica, »ampak priimek.« Potem je Marko odgovoril: »Ilič!«
Vsi so upali na najboljše, pravi Trobec. Toda tisto izjavo, da z glavo nekaj ni v redu, je žal potrdila tudi zdravnica.
Prihitela je druga zdravniška ekipa z vso opremo. Marko je takoj dobil infuzijo. Njegovi soplezalci so držali kristalno prozorne steklenice življenjske tekočine in ga pomagali naložiti na njegovo zadnjo pot. Vrv, steklenice s tankimi plastičnimi cevkami, Markovo življenje je viselo na nitki. Čez štiri ure so izvedeli, da je srce njihovega, menda izjemno prijaznega in toplega soplezalca, nehalo biti.
Osmica
Po mnenju načelnika alpinističnega odseka PD Ljubljana Matica in nekaterih drugih je nesrečni Marko Ilič omahnil z vrha stene zato, ker se ni pravilno privezal na varovalno vrv.
Osmica je gotovo eden od najbolj znanih in najbolj spoštovanih vozlov na svetu. Gre za nerazvozljiv dvojni vozel, ki ga uporabljajo tako mornarji, balonarji, alpinisti in pustolovci, konjarji in roparji bank. Osmica je osnovni vozel vseh reševalcev, gorskih in podvodnih. Osmica je vozel, ki drži več kot vrv sama, pogosto metaforično povedo alpinisti. Gre tako, da najprej naredimo osnovni vozel, krajši konec vrvi prepeljemo okoli pasu, matice, drevesa, noge ...nato pa s koncem nazaj sledimo teku vrvi skozi vozel. Ima eno izjemno lastnost, osmico lahko zavežemo milijonkrat, da jo znamo že miže, a za ta vozel je še vedno potreben čas. Ni ga mogoče zavezati v treh sekundah, zato se mu moramo posvetiti. Osmica je lep vozel; če ni lep na oko, je nekaj narobe. Tako rekoč se ga ne da narobe zavezati.
Marko je očitno naredil napako in se verjetno ni zavezal. Sogovorniki so nam povedali, da druge možnosti ne vidijo. Najprej Črni Kal, nato še Grosuplje, začela se je pomlad, lepi plezalni dnevi. Marko je komaj čakal. Zmogel je šestico in nikoli ni pretiraval. A morda je bilo preveč. Morda je bil zvečer utrujen in s koncem vrvi ni več sledil teku vrvi v osmici. Nikoli ne bomo vedeli.
Marko Ilič je bil eden od prijaznejših plezalcev pri PD Ljubljana Matica. Eden od tistih, ki je imel vedno čas, vedno prostovoljec: »Z največ duha med nami!« nam je zaupal njegov zadnji soplezalec Mitja Ravnikar.
Jaroslav Jankovič
Osmrtnici, Delo, 22.03.05:
Marko Ilić, univ. dipl. inž. metalurgije, direktor Livarstva Krim, d.o.o, Ljubljana
Žalujoči: sinova Semjon z družino in Ilija, sestre Ljiljana, Olga in Ana z družinami in nona Dragica
Na zadnjo pot ga bomo pospremili v četrtek, 24. marca 2005 ob 13. uri izpred vežice sv. Nikolaja na ljubljanskih Žalah.