Delo |Prosti čas>Zdravje - Diana Zajec: Življenje v gorah v rokah birokratov
Pri nas imamo vrhunsko usposobljene zdravnike reševalce, ki pa jih pri uresničevanju poslanstva omejuje slaba ureditev.
Kadar pohodnik v gorah zasliši bližajoče se hrumenje helikopterja, je sporočilo jasno. Nekdo potrebuje reševalce. Nujno. Aktivno preživljanje prostega časa v sredogorju in visokogorju, žal, vsake toliko dobi tudi takšen epilog.
Zato je toliko bolj nezaslišano, da imamo pri nas vrhunsko usposobljene zdravnike reševalce, najsi bo to v sklopu helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) ali gorske reševalne službe, ki pa jih pri udejanjanju njihovega poslanstva omejuje slaba ureditev tega področja. Problem je predvsem organizacija, ločeno delovanje dveh sicer v osnovi izjemno kompatibilnih služb, ki sta obe stacionirani na Brniku. Delujeta pa ločeno.
Predlog za združitev njunih zmogljivosti je pripravljen že nekaj let. Sredstva za plačilo gorskega reševalca letalca, ki bi se pridružil HNMP, so zagotovljena − pa jih ne morejo unovčiti. Ker pristojna ministrstva − predvsem zdravstveno, ki se vse prevečkrat podreja ministrstvoma za notranje zadeve in za obrambo − ne omogočijo novega, bistveno boljšega načina dela.
Prim. dr. Iztok Tomazin je, kar se tiče helikopterskega reševanja, najbolj izkušen zdravnik na Slovenskem. »Zelo sem razočaran, ker kljub našim dolgoletnim intenzivnim prizadevanjem v Sloveniji na tem področju ni potrebnega napredka − predvsem zaradi birokratov, ki ovirajo reševanje življenj, namesto da bi ustvarjali boljše pogoje za to dejavnost,« je poudaril v intervjuju, v katerem sva se pogovarjala o razlogih, zaradi katerih se je Slovenija kljub izvrstnemu strokovnemu znanju na področju helikopterskega reševanja znašla na repu EU. Razmere pa se še slabšajo.
Čeprav se zdi neverjetno, je res tako − nekdo, ki se ponesreči in potrebuje nujno medicinsko pomoč oziroma reševanje s helikopterjem, je pri nas bolj ogrožen, kot če bi se mu to pripetilo v kateri od drugih evropskih držav. Za to je kriva slaba organiziranost v tej dejavnosti. Poleg tega naša država nima niti enega helikopterja, ki bi bil namenjen samo za zdravstveno dejavnost in bi bil torej tudi ustrezno opremljen.
Zato so urgentne intervencije improvizirane, helikopter mora včasih najprej na en konec Slovenije po zdravnika, šele potem odleti na mesto nesreče. Posledice takšne ureditve, ki je sramota za našo državo, so jasne in zelo povedne: mednarodni standard za odzivni čas (od klica do prihoda ekipe na mesto nesreče) je največ 20 minut, v Avstriji od deset do 15 minut, pri nas je pri HNMP v povprečju pol ure, pri gorskem reševanju pa pogosto uro in več. Ponesrečeni zaradi tega nemalokrat izgubijo možnost za preživetje.
Je mogoče, da govorimo o Sloveniji, članici EU, sodobni državi, ki bi se rada postavila ob bok razvitim? Ja, tako je v Sloveniji. Danes, leta 2016. Od takrat, ko so bili izpolnjeni vsi osnovni pogoji za združitev helikopterske nujne medicinske pomoči in gorske reševalne službe, je minilo nekaj let. In ugasnilo precej življenj. To se mora spremeniti, da se bodo lahko posledično izboljšali aktivacijski in odzivni časi pri urgentnih helikopterskih intervencijah. Da bo reševanje življenj v gorah, pri katerem je med najbolj nevarnimi manevri ogroženo tudi življenje reševalca, lahko zaživelo v polni meri. Da se bo uživanju v gorah čim redkeje pridružilo vrtenje elis helikopterja − če se bo, pa bo bistveno laže kot danes, saj bo pomoč prišla pravočasno.
Pravzaprav je poletje, ki se bo kmalu prevesilo v jesen, odlična priložnost − pa tudi skrajni čas −, da se uradniki omenjenih ministrstev oziroma birokrati, kot jih poimenuje dr. Tomazin, zavedo svojega osnovnega poslanstva. Da pospešeno poskrbijo za odpravo sramotnega stanja, v katerem se je pri helikopterskem reševanju po nepotrebnem znašla Slovenija − in z njo vsakdo, ki po spletu naključij potrebuje tovrstno pomoč, pa naj bo iz Slovenije ali s katerega koli drugega konca sveta.
Sicer je res, da je načeloma pri poletnih doživetjih najbolj asociativna misel na morje. Na odblesk žarkov popoldanskega sonca, ko se zdi, da je neskončna modrina tisočerih odtenkov morske gladine prekrita z mrežo draguljev. Žareče večerno sonce s počasnim skrivanjem za obzorje nebo spremeni v domišljijsko ogrinjalo, v katerem je vedno dovolj prostora za mir. Misli prenehajo begati, duša zaživi in dih zastane − v pozitivnem smislu, seveda.
V gorah ni prav nič manj lepo − le precej mirneje je kot na plaži. V gorah je pogled jasnejši, misel bolj izostrena, občutja so preprosto izjemna, težko opisljiva. Človek ima občutek, da si deli nebo z ujedami, katerih kriki na trenutke zarežejo v milino neba; na plan pride njegova drznost, s katero želi v naravi iskati vedno nove izzive.
Včasih gora nisem marala, vsaj ne kaj dosti. Ne od blizu. Danes mi hribi in gore predstavljajo glavno zatočišče, možnost za pobeg od bolj ali manj podivjanega sveta, v katerem se zdi, da celo z muko zasluženi prosti dnevi niso več nekaj nedotakljivega, ampak mora človek biti na voljo tako rekoč vsak trenutek. Stresnost takšnega življenja zahteva umik, večkrat, ne le enkrat na leto.
Tudi ozaveščenost gorskih pohodnikov je vedno boljša. A še vedno je mogoče na vzponih, ki zahtevajo res dobro fizično in tudi psihično pripravljenost, srečati kratkohlačnike v sandalih, o katerih se zdi, da so na gorske grebene zašli nevede, naravnost s plaže. V gore, ki so po eni strani izjemno lepe, po drugi povsem neobvladljive, saj s svojo mogočnostjo življenje narekujejo v drugačnem, povsem samosvojem ritmu, se odpravi človek, ki mora biti pripravljen na tak izziv.
Ne le na vrhu, tudi med potjo si je treba vzeti čas, zadihati s polnimi pljuči, zbistriti misli, poskrbeti za svojo dušo. Na nevarnih delih poti ravnati z vso pazljivostjo, pomagati, se umakniti, če je treba, morda spremeniti prvotne načrte. Zadihati z naravo in jo spoštovati, razumeti njena sporočila in se odzivati nanje − pa naj gre za slabo vreme ali za nepričakovane ovire na poti, poskrbeti za ustrezno kondicijo, opremljenost in, seveda, tudi hidracijo.
Le tako je uživanje v naravi in z naravo lahko popolno. Da bo tudi bolj mirno in varno, pa bodo, upajmo, pospešeno poskrbeli tisti, ki bi to morali narediti že davno. Da bo tudi Slovenija, ki je opravila glavno vlogo pri oblikovanju mednarodnih smernic za uporabo medicinskih helikopterjev, zlasti v gorah, te smernice končno vendarle lahko začela tudi uresničevati.
Dijana Zajec
***
Diana Zajec je univ. dipl. novinarka, komentatorka Dela, specializirana za področje zdravja in zdravstva. S filigranskim povezovanjem umetnosti pisane besede in poznavanja razsežnosti slovenskega zdravstva že več kot dve desetletji pomaga soustvarjati premike na tem izjemno kompleksnem področju.