Večer, Potovanja - Kristina Menih: Dolina propagira "družinski turizem", s katerim aktivno "diha" petinosemdeset odstotkov prebivalstva.
Na 2052 metrih nadmorske višine na meji med Avstrijo in Italijo kraljuje gorski prelaz Stallersattel. Tudi to od oktobra do maja za promet zaprto sedlo so domačini iz avstrijske doline Defereggental v zimskih dneh domiselno izkoristili za različne aktivnosti, ki jih splošni krizi navkljub vsaj tako dobro tržijo kot "družinski turizem", s katerim aktivno "diha" petinosemdeset odstotkov prebivalstva. Teh je v celi dolini zgolj tri tisoč, turistom, ki jih znajo pritegniti pozimi in poleti, pa ponujajo kar tri tisoč petsto postelj. Pa ne gre le za spanje v romantičnih, ponekod celih tristo let starih lesenih sobanah tipičnih družinsko vodenih gostišč, kot so recimo sobe v starem delu gostišča Pichler v idilični vasi St. Veit, ki se s svojo 1500-metrsko nadmorsko višino ponaša z nazivom najvišje ležečega počitniškega kraja v Avstriji! Mnogi svoje goste razvajajo v povsem novih, sodobno urejenih prostorih s spremljajočo ponudbo dobrega počutja - od bazena do savne in masaž. Čeprav v St. Veitu živi le okoli osemsto ljudi, se letno rodi deset do dvanajst dojenčkov. Kajti mladi ostajajo doma in poprimejo za delo v družinskem podjetju. Ta so sploh rdeča nit turistične zgodbe o uspehu te doline. "Že moj ded se je začel ukvarjati s turizmom," je ponosen Christian Pichler, ki reže kruh kar osmim zaposlenim. Med njimi so tudi trije družinski člani.
Brezplačno oglaševanje
Dolina Defeggerental se pogosto pojavlja v medijih. Za brezplačno oglaševanje poskrbi kar narava, saj je zaradi izredno nizkih temperatur, ki znajo v najhujši zimi živo srebro potopiti tudi do skoraj neverjetnih minus šestintrideset stopinj, pogosto omenjena v poročilih in na vremenskih internetnih straneh. Glavni kraj z nekaj nad tisoč dušami je St. Jakob, pripoveduje mag. Marlen Peintner, regionalna voditeljica počitniške regije Deferregental, ko nam v središču kraja razkazuje sredi noči osvetljene jaslice iz ledu, ki bodo zaradi nizkih temperatur zagotovo preživele svečnico. Čeprav je dolina, obkrožena s preko šestdesetimi nad tri tisoč metrskimi vršaci, v januarju bolj skopo obsijana s soncem, je sprehajanje po zgledno vzdrževanih pešpoteh poseben užitek. Ne pritožujejo se niti tekači, ki svojo kondicijo preizkušajo na preko sedemdesetih kilometrih večinoma ravnih tekaških prog, in smučarji na visokogorskem smučišču nad Sv. Jakobom. Januarja sicer že tradicionalno zavlada malo zatišja, potem pa imajo ponovno veliko dela, pripoveduje smučarski učitelj Georg. Med njegovimi "učenci" je tudi veliko Hrvatov. Pravi hec je, ko človek v mali (in edini) trafiki v St. Jakobu med avstrijskimi in nemškimi dnevniki opazi hrvaški Jutarnji list. "Dnevno ga dobivamo, saj po njem stalno povprašujejo, po slovenskih časopisih pa ne," pove prodajalec, ko ga "zaslišujem", zakaj nimajo nobenega slovenskega. Saj: poleg Avstrijcev so najpogostejši gostje Nemci in Italijani, takoj za njimi pa Hrvati.
Poleti so na prvem mestu pohodniki, pozimi pa obiskovalci najraje smučajo, deskajo, tekajo s smučmi in se sprehajajo. Tudi ponoči. Ko jim pot osvetljujejo bakle ali polna luna... Posebno doživetje je hoja s krpljami. Osnova sodobnih je sicer plastična, v starih časih, ko so kmetje rabili krplje za hojo po visokem snegu, pa so bile lesene, izvem od Mathiasa, vodnika in čuvaja v narodnem parku Visoke Ture. Povprečno traja tak ogled tri ure, a naša skupina je hodila kakšno uro in pol. Pa ne ponoči. Sončen dan je bil in le oster veter ga je hladil. Snežnih zajcev, katerih sledi so bile razpredene po snežno belih poljanah, mraz očitno ne moti, nas pa je. A o tem morebiti kdaj drugič, saj ne smem izpustiti sankaške izkušnje! Do devetdeset let stare lesenjače Alpe Stalle, v kateri je tudi deset let starejši štedilnik na drva, nas je na priročni leseni prikolici pripeljal traktor, tudi mladi domačini pa se po osvetljeni, pravljično zasneženi in spluženi cesti pogosto podajo kar peš. Dobre tri četrt ure hoje zanje pač ni prehuda ovira. Po "obveznem" kuhanem vinu in tipičnih tirolskih dobrotah - špehu (ki je resnici na ljubo še najbolj podoben prekajenemu pršutu), žlikrofih in kislemu zelju z jetrnimi cmoki nam je štiri kilometre dolga sankaška proga, primerna tudi za otroke, tako dobro dela, da sploh nismo občutili minus dvajset stopinj Celzija, kolikor jih je kazal termometer.
Kristina Menih