Revija Jana - Tina Horvat: Trije srečniki, ki so preživeli plaz. "Najraje bi kušnu tisti pasji gobec!"

Začenja se sezona plazov. Na žalost je eden od njih pod Prisojnikom že vzel svojo prvo smrtno žrtev, zamejskega alpinista Luca Vuericha. A na širšem območju Alp mrtve štejejo že v desetinah. Statistično gledano snežni plazovi sicer niso med največjimi ubijalci, a glede na vsako leto večje število gornikov, smučarjev in obiskovalcev zimskih gora bo prav gotovo vedno več tudi smrtnih žrtev. Poiskali smo tri srečneže, ki so v opomin in opozorilo z nami delili eno najbolj grozljivih izkušenj v življenju.  

Marjan Gros - Torta: Križ nad Kofcami, kjer se poleti pasejo ovce
Danes 58-letni tržiški alpinist Marjan Gros, večina ga bolj pozna pod vzdevkom Torta, bi lahko vsako leto 30. novembra praznoval svoj drugi rojstni dan. Tega dne pred 23 leti se je namreč z žal danes že pokojnim Marijanom Štamcarjem odpravil proti pobočju Velikega vrha, gore v grebenu Košute nad Kofcami.

Šlo je za minute
Bilo je oblačno in še je snežilo. Na jasi nad gorsko kmetijo Matizovec sta zapustila pot in zagazila proti Hudi jami in Froncovemu grebenu, od koder sta mislila smučati mimo Križa in se okrepčati na Kofcah. A končalo se je popolnoma drugače, kot sta načrtovala.
»Pri iskanju izhoda iz Hude jame sva prišla v žleb. Marčiju sem rekel, naj počaka, da preizkusim, če je napihan sneg dovolj varen. Pogledam gor po žlebu in ravno ko rečem, kako veliko ga je napadlo, se mi pod smučmi sproži kloža. Poletim čez trimetrski skok in plaz me vleče s seboj. Za menoj pride še zgornji, večji plaz. Ko me pokrije, si rečem, da ga pa zdaj imam še več, kot sem ga hotel,« s svojim gromkim glasom pripoveduje legenda tržiških alpinistov.
A če je po 23 letih Torta tako prijetno duhovit, mu daljnega leta 1987 seveda ni bilo do smeha. 100 metrov dolg, okoli 15 metrov širok in pol metra globok sneženi jezik ga je namreč med vožnjo z njim najprej tako poškodoval, da si je zlomil stegnenico, zaradi poškodbe glave pa je takoj, ko so ga našli, padel v nezavest, poleg tega pa ga je še popolnoma zasul. Na srečo je bil sneg rahel, zato je tudi pol metra pod površjem lahko dihal. A kljub temu je bilo 40 minut, ki jih je preživel pod ledeno gmoto, njegovih najdaljših. »Bil sem res v …, da ne rečem kje. Šlo je za minute, saj sem poleg tega, da sem krvavel iz noge in glave, tudi vedno težje dihal, pa še zeblo me je vedno bolj. Poleg tega pa se mi je tudi zelo zamalo zdelo, da me je plaz pobral tam, kjer se poleti pasejo ovce,« si Torta ne more kaj, da se ne bi pošalil.

Pasji junak Ibor
Ko je njegov tovariš ugotovil, da ga nikjer ni, je odšel na Kofce po pomoč. Seveda takrat še ni bilo mobilne telefonije in tudi planinski domovi so pogosto ostali brez telefonske povezave. To se je zgodilo tudi tega dne in nekdo je moral teči v dolino, da je obvestil gorske reševalce. Akcija je stekla, a še preden so do zasutega prišli, se je na Kofcah po naključju znašel gorski reševalec Janez Kavar, nekdanji dolgoletni obrambni ataše v ZDA, sicer pa domačin iz Križ. In tudi prijatelj obeh Marjanov. Še pomembnejši je podatek, da je imel s seboj psa Iborja, ki je na plazovini takoj nakazal sled. »Kmalu po tistem sem nad seboj začutil sapo in Iborjev pasji gobec. Najraje bi ga kušnu. To kar težko povem, ker se ne da povedati, kako vesel sem ga bil.« Marjan Gros Torta je med prvimi v Sloveniji, ki ga je izpod plazu živega rešil pes. Žal je pomoč reševalcev zaradi oddaljenosti nesreče in nujnega res hitrega ukrepanja po navadi prepozna.
In kako je nanj vplivala ta grozna izkušnja? Kakor pravi Tržičan, bo seveda sprva zanikal kakršnekoli psihične posledice skorajšnje bele smrti, potem pa bo le priznal, da od takrat naprej pozimi gleda gore bolj od doma ali vsaj od daleč skozi fotoaparat, za spomin. »Bi pa svetoval vsakomur, naj počaka na dobre razmere in šele potem seveda na gas in navzgor! Sam raje smučam po senožetih in travnikih takoj po sneženju in užitek je popolnoma enak! Pa še to: Gore spoštuj, izogibaj se plazov, boj se strel, padajočega kamenja ... in mladih deklet, tam nad 50 let!!!

Brane Šušteršič: čudež pod Malo Mojstrovko
Bil je 27. december pred petindvajsetimi leti. Štirje prijatelji, eden med njimi Brane Šušteršič, ki nam je srhljivo zgodbo tudi zaupal, so se tega večera našli v Erjavčevi koči na Vršiču, da se navsezgodaj odpravijo na turno smuko z Male Mojstrovke. Zjutraj je snežilo kot za stavo, debela megla je legala z vršacev na pokrajino, že pobeljeno z za ped snega, a devetnajstletnikov, polnih mladostne zagnanosti, to kajpak ni ustavilo. Dva med njimi, vajena hribov, sta sicer mencala, da bi se bilo bolje obrniti, a so se nazadnje zmenili, da gredo vsaj toliko naprej, da za spust lahko uporabijo smuči. Hodili so tako skozi ruševje desno od melišča, enega največjih plazišč v Julijcih, in že dospeli do roba, ko se je zgodilo. Prvič in brez opozorila. Nenadoma jih je spodrezalo in kot pokošene jih je manjši plaz odnesel nekaj deset metrov. Samo to in brez posledic. Zdelo se je zabavno. Fantje so se spogledali, si otepli sneg s hlač in – se odločili, da zdaj pač ne gre odnehati. Najhujše se je že zgodilo. Ne bi se mogli bolj motiti.

Kakšno plavanje, bil sem v betonu
V drugo je oglušujoče zabobnelo čisto zraven, a opozorilo ni doseglo več nikogar. Brane se še po četrt stoletja spominja, kakor bi bilo včeraj. »Kot bi se zrušila name ogromna betonska stena in me položila na tla. Nato se je začelo. Neslo me je navzdol z glavo naprej in skušal sem se vsaj malo premakniti, da bi, kot piše v učbenikih, plaval v snegu, a je bila sila tako strahotna, da nisem mogel premakniti niti prsta. Ni me bilo strah, vedel pa sem, da umiram. Beden občutek, zdelo se mi je prepoceni. Odvrtel se mi je celoten film, a ne dogodkov življenja, temveč čustev in ljudi, ki so mi blizu. Zmanjkovalo mi je zraka, plaz je drsel tristo metrov in bil sem prešibak, predal sem se. V nekem trenutku sem v duhu zagledal človeka – sebe v plazu – od zgoraj navzdol. V tistem sem z glavo treščil v skalo in v hipu me je streznilo. Ne dam se, sem si rekel, hočem živeti, čeprav ostanem invalid, in napel sem vse sile, se usločil, začutil živalsko energijo in adrenalin, očitno mi je uspelo, da me je zasukalo, in sem pristal, ko se je plaz ustavil, z obrazom in dlanjo zunaj.«

Upanja ni bilo več
Trajalo je četrt ure, da se je izkopal, in dva izmed prijateljev sta se oglasila na njegove klice, enega pa ni bilo. Kmalu je iz koče prišla pomoč, reševalci so bili na poti, snežilo je vedno bolj in megla se je zgostila do čiste beline. Četrtega niso našli. Začele so minevati ure. Prva, druga, tretja. Brane je ves krvav taval po plazišču ter obupan zabadal palico, pod snegom je namreč ostal njegov najboljši prijatelj. A pod debelo snežno odejo se ni nič zganilo. Upanja skoraj ni bilo več. Ljudje na plazu so bili prepričani, da iskanje pač nima več smisla. Štiri ure pod snegom težko kdo preživi.
Nato so ga našli. Bil je pregloboko, da bi ga lahko odkrili s palicami, našel ga je pes. Sneg je bil ravno pravšen, da se je okrog njega dovolj stopil in je, strahotno podhlajen, preživel. Tako dolgo pod snegom preživi le redko kdo, mejilo je na čudež.
Od takrat se prijatelji vsako leto na isti dan vračajo na kraj, kjer so se znova rodili. Enega, Vanje Furlana, med njimi ni več. To je bila njegova prva resna izkušnja z gorami. Pozneje je s Tomažem Humarjem osvojil zlati cepin za vzpon na Amadablam. A ga je nato vzela prav gora, ki ga je zastrupila za vedno, Mala Mojstrovka.

Nastja Davidova: Drugo rojstvo pod Uršljo goro
Tridesetletna Ljubljančanka Nastja Davidova se je 15. decembra 2007 kot alpinistka pridružila prvi zimski turi alpinistične šole enega od alpinističnih odsekov s Koroške. Odpravili so se na Uršljo goro, kjer naj bi se učili uporabe cepina in derez ter zimske tehnike varovanja. Bili so trije alpinisti in deset tečajnikov. Šli so zgodaj zjutraj, snega je bilo zelo malo, samo okoli 15 centimetrov, malo čez gležnje, novo sneženje pa je bilo napovedano šele popoldan.
Skupina si je izbrala nekoliko zahtevnejšo pot od običajne, Železarsko pot, ki se skozi žleb vije proti vrhu. In tam se je zgodilo. »Malo pod vrhom, kjer je manjša kotanja, se je sprožilo. Nič ni počilo, samo zagledala sem druge, ki so se peljali dol. To je plaz, sem si mislila in potem me je odneslo. Vse je bilo tako hitro, da nisem mogla niti odskočiti. Potem sem se hotela odriniti ven, a nikakor ni šlo. Iz rok mi je utrgalo cepin, uspelo pa mi je, da me ni obrnilo. Tudi 'plavati' se ni dalo, kot smo se učili v alpinistični šoli, ker je šlo vse tako hitro. Edina sreča je bila, da snega ni bilo veliko.«
Trinajsterico je odneslo kar 500 metrov v dolino in pravi čudež je, da so jo prav vsi odnesli samo s poškodbami. Res je, kot pravi Nastja, verjetno jih je rešilo to, da ni bilo veliko snega, kar pomeni, da jih ni zasulo. Najprej so se prešteli in ugotovili, da nihče ne manjka, nato pa so nepoškodovani pomagali poškodovanim in počakali na reševalce. Sedem je bilo ranjenih, večina so imeli zlomljene roke ali noge, eden je bil ranjen v glavo. Vsi pa so bili zelo potolčeni, saj je bilo malo snega in so drseli po travi in kamenju. Nastji je zlomilo gleženj.
»Dolgo časa sem iskala odgovor, zakaj se je to zgodilo, zakaj ravno meni …, pa ga nisem našla. Seveda sem sedaj mnogo bolj previdna, zdaj ne tvegam več toliko, večkrat se obrnem ali pa grem namesto na zimsko turo plezat na Primorsko v plezališče, takoj ko obstaja najmanjša nevarnost za plaz. Lansko zimo, malo po tistem, ko se je zgodilo, sem se tako bala, da nisem hotela hoditi po odprtem terenu, ampak sem se držala dreves. Najbolj grozno je bilo takrat, ko sem videla, da sem popolnoma nemočna, ko me je ta silna sila premetavala in delala z mano, kar je hotela, sama pa nisem imela nobene kontrole. Takrat sem se res ustrašila za življenje.«

Kaj morate vedeti o plazovih!
Alpinist dr. Iztok Tomazin, zdravnik in gorski reševalec, opozarja, da smo kljub opozorilom in lahki dostopnosti informacij o nevarnosti plazov še vedno preveč lahkomiselni. »Ob upoštevanju uradnih informacij pa je treba vedeti tudi osnovno o plazovih, in to je, da se takrat, ko pade svež sneg, pač nekaj dni ne gre v visokogorje. To velja tudi za spomladanske otoplitve.«
Pri svojem delu gorskega reševalca zdravnika in med svojimi alpinističnimi in smučarskimi turami opaža, da resni gorniki in turni smučarji uporabljajo vsaj enega od treh osnovnih pripomočkov, torej plazovno zračno blazino (airbag), žolno in dihalni aparat (avalung), poleg lopate in sonde, seveda, večina bolj nedeljskih planincev pa še ne.
Temeljni vzrok smrti v plazu so zadušitev in poškodbe. Plaz je tako groba sila, da lahko človeka popolnoma zmelje. Čas preživetja pod plazom je odvisen od vrste snega in od tega, ali ponesrečencu uspe med ustavljanjem plazu narediti zračni žep oziroma prostor za dihanje.
Kot je povedal dr. Iztok Tomazin, prvih 18 minut preživi 90 odstotkov zasutih, nato pa začne smrtnost strmo rasti. Eno uro preživi samo tretjina zasutih, naslednje pol ure (torej uro in pol) pa tretjina. Po eni uri nastopi tudi veliko smrti zaradi podhladitve in poškodb.
In kje v Sloveniji preži največja nevarnost plazov? Dr. Tomazin poudarja, da pravzaprav povsod v visokogorju ob novozapadlem snegu ali otoplitvi ter naklonu od 25 do 50 stopinj. Glede na množičnost obiskovalcev pa so med najbolj nevarnimi prav gotovo gore nad Vršičem proti Slemenu, predvsem Mojstrovke, Viševnik, Begunjščica oziroma gore nad Zelenico ter smučišči Kanin in Vogel, seveda zunaj urejenih prog.

Tina Horvat